Marec 2013 | Polnočni vrtovi

Besedilo: Cathy Newman
Fotografije: Diane Cook in Len Jenshel

V prigodi, katere prizorišče je vrt ponoči, nastopajo opojno dišeče cvetje, ki se razpira v temi, kot so cvetovi jasmina, tuberoze, gardenij, pa nočni metulji s krili v barvi porcelana, ter hrošči govnači prelivajočih se tonov kakor opali. Mesec, ki razsvetljuje oder, si sposoja luč od sonca. Njegov pepelnati sij, to so vedeli že grški misleci, je odboj. Vrt ponoči vabi k razmišljanju. Mesec drugače od sonca prijazno prenaša poglede. Lahko se v nas prebudi pesnik, lahko se zazibamo v otožnost – nemara celo po volčje zatulimo – in se prepustimo občudovanju te čarobne druge plati sveta, ko se rastline ne iztezajo več k soncu, temveč k slabotnemu soju, s katerim osvetljuje
zemljo diadem zvezd. Na polnočnem vrtu barve večinoma niso bistvene. Naše oko je
pač tako, da se pod medlikastim mesecem tudi najbolj žgoče rdeče in oranžne spremenijo v monokromatsko srebrno in odtenke sive. Mrežnica, občutljiva notranja obloga očesa, je preplastena s čutnimi celicami za zaznavanje svetlobe, tako imenovanimi paličnicami in čepnicami. Paličnice, ki so občutljive za jakost svetlobe, zaznajo že zelo šibko osvetlitev. Čepnice, ki razločujejo barve, pa imajo višji senzorični prag, kot ga zmore priskrbeti bledi mesec. Ker ni dovolj svetlobe, tudi barv ni. (Dolga ekspozicija in občutljivost digitalnih posnetkov pa zmoreta, čemur mrežnica ni kos, zato jih na teh fotografijah vidimo.)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.