Maj 2013 | Ključ do dolgega življenja

Besedilo: Stephen S. Hall
Fotografije: Fritz Hoffmann

Na hladno januarsko jutro – vrhovi oddaljenega Aspromontskega pogorja so bili pokriti s snegom, na drevesih ob zaviti gorski cesti pa so zorele pomaranče – se je Giuseppe Passarino v srebrnem minikombiju vozil v notranjost Kalabrije, skrajno južnega konca celinskega dela Italije. Cesta se je vzpenjala skozi nasade sadnega drevja in oljk, Passarino, genetik s Kalabrijske univerze, pa je klepetal s sodelavcem geriatrom Raziskovalcema je povedal, da je trdnega zdravja in da je njegov spomin brezhiben.

Spominja se očetove smrti leta 1913, ko je bil šolar; pa tega, kako sta mati in brat med pandemijo gripe v letih 1918–1919 skoraj umrla; pa kako so ga leta 1925 odpustili iz vojske, potem ko je nesrečno padel in si na dveh mestih zlomil nogo. Ko se je Berardelli nagnil k njemu in ga vprašal, kako je dosegel tako neverjetno starost, je stoletnik s hudomušnim nasmeškom odvrnil: “No Bacco, no tabacco, no Venere – Nič popivanja, nič kajenja, nobenih žensk.” Potem je dodal, da je v otroštvu jedel v glavnem fige in fižol, rdeče meso pa komaj kdaj.

Passarino in Berardelli sta bolj ali manj podobno razlago slišala tudi od 103-letnega Domenica Romea – ta je svojo prehrano opisal kot “poco, ma tutto – malo, a vsega” – pa tudi od 104-letne Marie Rose Caruso, ki je gosta kljub pešajočemu zdravju počastila z živahno različico pesmi o tamkajšnjem zavetniku.

Med vožnjo nazaj v laboratorij v Cosenzi je Berardelli pripomnil: “Pogosto povedo, da najraje jedo samo sadje in zelenjavo.” “Sadje in zelenjava sta jim bila najbolj pri srcu,” je suho pripomnil Passarino, “ker je bilo to vse, kar so imeli.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.