Julij 2013 | Vonj po senu

Besedilo: Adam Nicolson
Fotografije: Rena Effendi

Ko se zgodaj poleti sprehajaš po travnatih transilvanskih dolinah, si ne moreš kaj, da ti ne bi na obrazu zaigral nasmeh. Izžarevajo nekakšno blago dišeče ugodje, predvsem zato, ker v teh karpatskih dolinah sredi Romunije leži eden največjih zakladov obdelanega sveta: nekateri najrazkošnejši travniki z najbolj raznolikim rastlinjem v Evropi.

Na enem samem kvadratnem metru travnika lahko raste tudi do 50 različnih vrst trav in cvetlic, ko se usedete mednje, pa jih imate na dosegu rok samo še več. A tega cvetličnega čudeža narava ne vzdržuje sama, temveč ob pomoči človeških rok. Razkošje je tam samo zato, ker se senožet ohrani le, če jo vsako poletje pokosijo. Če bi ostala zapuščena, bi jo v treh do petih letih zaraslo grmovje. Tako je svet v Transilvaniji vsaj zaenkrat še lep zaradi sožitja narave in človeka. Ves dan se travniške dišave postopoma zgoščujejo in ko zaide sonce, po pobočjih zadehti po medenem vonju kukavic, ki polno zadišijo ponoči, saj jih oprašujejo vešče.

Sprehodite se in znašli se boste med mnoštvom cvetlic. Ker tu ne uporabljajo tako rekoč nobenih škropiv in umetnih gnojil – za te siromašne male kmete so predraga in tudi zaupajo jim ne – so pobočja škrlatna od travniške kadulje in rožnata od turške detelje. Na bolj vlažnih zaplatah kakor japonske svetilke rastejo pogačice, nekakšne velike kalužnice. Med kislico in kukavicami, zvončicami in škrobotcem so posejane male osmojeno oranžne dolgodlakave škržolice, ki jim pravijo lisica z mladički. Na poti pred seboj zagledate zajca. Tu in tam je trava rahlo pomendrana in odrinjena vstran – tam je hodil medved in iskal mravljišče, da bi ga oplenil, ali gobe, da bi jih pomlaskal.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.