September 2013 | Vino, več kot pijača

Besedilo: dr. Janez Bogataj
Fotografije: Tomo Jeseničnik, Marijan Močivnik

Čeprav je Slovenija še vedno v samem svetovnem vrhu po količini popitega vina in drugih alkoholnih pijač glede na število prebivalcev, se razmere zadnjih nekaj desetletij počasi spreminjajo na bolje Spominjam se svojih študentskih let, ko smo se po veseljaških koncih tedna hvalili, koliko vina smo popili in koliko nas je bilo v družbi.

Danes se vedno bolj poudarjajo kakovost in posamezne tržne znamke, torej okusi in primerno druženje vina z jedmi. Ena od stoletnih “napak” je predvsem v tem, da v vinu nikoli nismo videli kaj več kot pijačo, ki je sicer razveseljevala srce, a smo v njej tudi utapljali skrbi. Še več, v nekaterih okoljih je bilo vino, povrhu še slabše kakovosti, pogosto edina hrana. O tem veliko pove misel pisatelja Janeza Trdine (1830–1905), ki je zapisal: “Če bi bila reka Krka vino, bi bila njena struga popolnoma suha, saj bi Dolenjci vse izpili!” Družba se je zavedala škodljivosti takega druženja z vini (in drugimi alkoholnimi pijačami) vsaj od 19. stoletja, ko so se začela razvijati prva protialkoholna gibanja in društva. Njihovo geslo je bilo: “Napij se iz studenca, živela abstinenca!” Uspeh njihovega delovanja pa je bil zelo skromen, kar je bilo povezano s stoletji in desetletji nepravilnega razumevanja vina.

Vina torej ne smemo razumeti le kot pijačo, ampak v številnih zvezah in pomenih, kot sooblikovalca vsakdanjikov in praznikov prebivalcev Slovenije. Če ga poskušamo razumeti s tega zornega kota, se nam tudi njegova kulturna dediščina pokaže v popolnoma drugačni luči in v veliko več razsežnostih, kot se jih pogosto zavedamo – v najrazličnejših gmotnih oblikah, v zvezi z družbenimi odnosi in v duhovni ustvarjalnosti.

Te razsežnosti izvirajo iz različnih naravnih razmer, ki sooblikujejo podobo vinske Slovenije. Razdeljena je na tri vinorodne dežele, Posavje, Podravje in Primorsko. Torej so pomembna značilnost naše vinogradniške in vinarske kulture zelo različne vinorodne pokrajine, kjer se je stoletja razvijalo gojenje vinske trte. Vinogradom na Krasu ali v Goriških brdih daje že način gojenja vinske trte popolnoma drugačno podobo, kot jo imajo na primer mali vinogradi na Dolenjskem ali Štajerskem.

To je opazil že kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino, ki je med letoma 1485 in 1487 potoval po delu današnjega slovenskega ozemlja in je na Štajerskem “opazil”, da gojijo trto po “rimskem načinu”. Na konjiškem gradu so mu na primer za kosilo postregli “procesijo enajstih jedi” in “več vrst odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi”. O razvitem trgovanju z vinom prav tako govori Santoninov zapis, v katerem pravi, da so v Češnjicah pri Vitanju “prinesli na mizo malvazijo iz daljnih krajev, ki se je ni kazalo braniti in je spravila vse goste v dobro voljo”. Tudi v okolici Ptuja poroča, da so bili kupe, kozarci in vrči “do vrha napolnjeni z imenitnimi vrstami vina”, s katerimi so si “privezali od vročine razgreto dušo”.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.