Oktober 2013 | Taljenje ledenikov

Besedilo: Robert Kunzig
Fotografije: James Balog

Ledeniki so kakor divje zveri. V predindustrijski dobi se jih je človek bal tako kot volkov – saj so ledeniki lahko pogoltnili celotne vasi. Ob koncu 19. stoletja so že bili turistične znamenitosti; v Švici si se lahko po predoru, ki so ga izkopali pri hotelu Belvedere, vsako poletje sprehodil v drobovje Ronskega ledenika. Takrat smo tudi že začeli ustvarjati svet, v katerem za ledenike morda nekoč ne bo več prostora. A za zdaj so zveri še med nami.

Dihajo. V zgornjem delu ledenika se sneg kopiči in spreminja v led, ta pa se v njegovem spodnjem delu tali. “Ledenik vdihne pozimi in izdihne poleti,” pravi Matthias Huss, mladi glaciolog z Univerze v Fribourgu v Švici. Avgusta taljenje ledenikov prispeva četrtino vode, ki odteka po reki Roni.

Premikajo se. Ko se nakopiči dovolj ledu, začne polzeti po podlagi. “Kadar se ne premika, govorimo o mirujočem ledu – to ni ledenik,” pravi ekolog Dan Fagre in pokaže na skromno belo zaplato v narodnem parku Glacier v Montani. Tam se že dve desetletji posveča preučevanju podnebnih sprememb. V parku je 25 ledenikov, pred stoletjem jih je bilo še 150. Številni so izginili, preden so jih sploh lahko skartirali. O njih pričajo morene – kupi kamninskega drobirja, ki so ga odložili med drsenjem navzdol, ko so bili še živi in so se premikali.

Nekoč so vladali svetu. Pred 20.000 leti je bila Švica morje ledu; iz njega so kot od vetra prebičani otoki štrleli le visoki alpski vrhovi. V 19. stoletju, ob koncu t. i. male ledene dobe, so se ledeniki spet nekoliko povečali. Dagerotipija iz leta 1849 prikazuje čelo Ronskega ledenika, ki je bilo več kot 500 višinskih metrov pod sedanjim. Spuščal se je prek strme stopnje. Drzni švicarski znanstveniki, ki so se med malo ledeno dobo pobliže seznanili s takšnimi pošastmi, so – na podlagi moren in drugih sledov visoko v gorah – ugotovili, da so bila nekoč v preteklosti na Zemlji obdobja obsežnih poledenitev. Tako smo spoznali, da se lahko podnebje na Zemlji korenito spremeni. Če ga ne bi spreminjali sami, če ne bi posegali v naravne procese, bi nas enkrat v prihodnjih tisočletjih čakala nova ledena doba. Nasprotno pa se bo, če bomo pokurili vse zaloge premoga, nafte in zemeljskega plina, stalil velik del ledu, kar ga je sedaj na Zemlji. Ledeniki nas opominjajo: smo na zanimivem razpotju.

Borijo se za preživetje. Planet se segreva, ledeniki pa skušajo kljub temu ohraniti ravnovesje: masa snega, ki se kopiči v višjih predelih, je enaka masi ledu, ki se tali v spodnjem delu ledenika. Vreme je lokalno obarvano, vsak se bori po svoje in tako nekaj ledenikov na Zemlji še vedno napreduje – vendar le peščica in nobeden med njimi v Alpah. Tam se je v zadnjem stoletju stalila polovica vsega ledu, kar bi zadostovalo za zapolnitev vseh jezer v Švici. Od 80 do 90 odstotkov preostalega ledu bo izginilo do leta 2100, napoveduje Huss. Ronski ledenik se je umaknil v gore in ni več viden iz doline. Zdaj se konča tik nad hotelom Belvedere in poleti si je še vedno mogoče ogledati njegovo notranjost. Če pa bi ga radi videli pozimi, ko je sam in v svojem elementu in ko je cesta do hotela zaprta, se morate na goro povzpeti peš, s krpljami na nogah. Medtem ko bodo nad vami krožile kavke in se bo okrog vas vrtinčil sneg, boste z gorskega vrha videli zver pod seboj: valujočo belo kačo, grozeče mirno. Zver, ki globoko diha. Narodni park Glacier bo še vedno lep tudi brez ledenikov, pravi Fagre. Lepa bo tudi Švica, reče Huss, a doda: “Hudo mi je, ko ob koncu poletja vidim, da se je ves sneg stalil in da jih kar pobira. Zares mi je hudo.” 


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.