Oktober 2013 | Podobe s tal

Besedilo: Tom O’Neill
Fotografije: Abelardo Morell

Fotograf Carleton Watkins je k Slapovom nevestine tančice v Yosemitski dolini potoval težko otovorjen. Pisalo se je leto 1861, ne dolgo po besnilu kalifornijske zlate mrzlice, in 31-letni Watkins se je Sierre Nevade lotil kot rudosledec, ki se nadeja bogastva. Načeloval je sprevodu mul, otovorjenih s težkimi steklenimi fotografskimi ploščami in steklenicami kemikalij. Po 80 kilometrih cijazenja si je zakoličil zaplato tal z lepim razgledom na spektakularni slap. Postavil je fotoaparat na trinožno stojalo in čakal na pravšnjo svetlobo.

Sto petdeset let pozneje je prineslo Abelarda Morella. “Ni mi bilo tako težko priti do tja,” pripomni hudomušno. Na Kubi rojeni 65-letnik je v Yosemitskem narodnem parku ustavil ob asfaltirani cesti in se na kratko sprehodil do brega reke Merced. Blizu mesta, kjer je stal Watkins, je postavil iglujast šotor s periskopom na vrhu. Noter je namestil digitalni fotoaparat in čakal na pravšnjo svetlobo.

Watkinsa in Morella je ločeval prepad desetletij in tehnološkega napredka, a družil ju je isti cilj: posneti fotografije, ki bi odprle oči za veličastnost in mogočnost pokrajine na zahodu države. Tako sta, in še nešteto drugih fotografov vmes, proslavila lepote ene izmed najlepših ameriških naravnih znamenitosti – Sistema narodnih parkov. Watkins in drugi pionirji fotografije neokrnjene narave – Timothy O’Sullivan, Eadweard Muybridge, William Henry Jackson – so izkoristili najnovejši napredek v fotografiji, uporabo velikih, prenosnih, s kemikalijami prevlečenih steklenih plošč za svoje posnetke. Dotlej so bili fotografi bolj ali manj prikovani v studie in so za portrete uporabljali majhne senzibilizirane bakrene plošče. Tehnika mokrega kolodija, ki je skrajšala čas osvetlitve in za katero je bila potrebna manj lomljiva oprema, pa jim je zagotovila večjo svobodo in jim omogočila delo na prostem.

V primerjavi z možmi, ki so narekovali tempo v 19. stoletju, je Morell starinar, saj je začel uporabljati enega najstarejših znanih mehanizmov za opazovanje – camero obscuro. Od 90. let minulega stoletja ta nedavno upokojeni profesor fotografije z Massachusettskega kolidža za umetnost in oblikovanje prisega na najosnovnejše optično načelo: skozi drobno odprtinico usmerja svetlobo na temno podlago. Sprva je za odbojno površino uporabljal sobe in na temne stene in tla projiciral podobe od zunaj – ulice, nebotičnike, mostove in polja – ter nadrealistično dvojno sliko ovekovečil s fotoaparatom. Zdaj gre tudi sam na prosto in za podlago uporablja groba in naravna tla.

Ko je svojo opremo za camero obscuro postavljal v narodnih parkih na zahodu ZDA, ga je vodilo dvoje – da bi se poklonil prvim fotografom in spodbudil ljudi, da bi na novo uzrli podobe z razglednic. Tako se dobro znana podoba Slapov nevestine tančice na njegovih slikah, projicirana na platno iz iglic, trave in plevela, zdi kot pejsaž iz sanj. Zvesti stari pa brizga pod kuliso kamenja in vejic, kakor bi kukal izza zaledenele šipe. Naravno okno iz peščenjaka je obdano z ozvezdjem kamenčkov.

Ko je Morell posnel te lepe, presunljive podobe, ni mogel pričakovati tako dramatičnega učinka, kot so ga dosegli njegovi predhodniki, katerih fotografije so navdihnile ustanovitev prvih ameriških narodnih parkov. Njegov dosežek je manj veličasten, a še vedno tehten. Zagledal se je v nekaj najslovitejših naravnih čudes in nam omogočil, da smo jih uzrli na nepričakovan način, kot nebeško lepoto na tleh.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.