Oktober 2013 | Nova Noetova barka

Besedilo: Elizabeth Kolbert
Fotografije: Joel Sartore

Terri Roth si je nadela bolnišnična delovna oblačila in si na desno roko navlekla plastično rokavico, ki ji je segala nad komolec, skoraj do pazduhe. Njeno 680 kilogramov težko pacientko, nosoroginjo Suči, so privedli v ozko ogrado. Medtem ko jo je eden izmed sodelavcev zamotil tako, da ji je iz vedra podajal rezine jabolk, je Rothova čez prvo rokavico navlekla še drugo in pograbila nekaj, kar je bilo videti kot daljinski upravljalnik za videoigrice. Potem je zarinila roko globoko v nosoroginjino danko.

Dva dni pred tem je Rothova, direktorica Središča za varovanje in raziskovanje ogroženih živalskih vrst, ki deluje pri živalskem vrtu v Cincinnatiju, poskušala osemeniti Suči, samico sumatrskega nosoroga, rojeno v tem živalskem vrtu leta 2004. Med umetno osemenitvijo, ki jo je Rothova prav tako opravila, potem ko si je nadela do pazduhe segajočo rokavico, je napeljala dolgo, tanko cevko skozi globoko nagubani Sučijin maternični vrat. Zdaj je bil čas za naslednjo stopnjo, pregled z ultrazvokom. Na računalniškem zaslonu, postavljenem ob Sučijini zajetni zadnji plati, so se pojavile zrnate podobe. Rothova je prepoznala Sučijin mehur, ki je bil na zaslonu videti kot temna okrogla lisa, in nadaljevala pregledovanje. Med umetno osemenitvijo je kazalo, da se bo jajčece zdaj zdaj sprostilo iz Sučijinega desnega jajčnika. Če bi se res, bi se takrat lahko zgodilo, da bi Suči zanosila. Vendar je bilo med pregledom jajčece še vedno prav tam, kjer ga je bila Rothova nazadnje videla, črn krogec v oblaku sivine. “Suči ni ovulirala,” je naznanila Rothova šestim oskrbnikom iz živalskega vrta, ki so se zbrali, da bi pomagali pri ultrazvočni preiskavi. Skupina je v en glas zavzdihnila. “Oh, ne,” je rekel nekdo. Čeprav je bila Rothova vidno razočarana, je takoj začela načrtovati Sučijin naslednji ciklus.

Če se vam zdi, da je izvajanje ultrazvočnih preiskav pri nosorogih pretiravanje, preberite tole. Ko so leta 1875 odprli živalski vrt v Cincinnatiju, je v gozdovih od Butana do Bornea smukalo listje približno milijon sumatrskih nosorogov. Danes jih na vsem svetu verjetno ni več niti sto. Trije izmed teh – Suči ter njena brata Harapan in Andalas – so se rodili v Cincinnatiju. Pred šestimi leti je živalski vrt poslal Andalasa na Sumatro in tam je v narodnem parku Way Kambas zaplodil mladiča. Če bo vrsta preživela, bo predvsem po zaslugi Rothove, ki že 16 let zbira vzorce krvi, testira hormone in izvaja ultrazvočne preglede na živalih v ujetništvu. Tisto, kar velja za sumatrske nosoroge, velja tudi za vse daljši seznam vrst, ki so jih rešili pred izumrtjem. Ker se območja neokrnjene narave krčijo, živalski vrtovi vse bolj prevzemajo vlogo sodobnih Noetovih bark: zadnjega zatočišča pred naraščajočo plimo izumiranja.

Čeprav se z zbiranjem eksotičnih živali ljudje ukvarjajo že tisoče let, so živalski vrtovi v konceptualnem smislu in tudi kot dejanske ustanove razmeroma nova domislica. Prvo zoološko društvo v ZDA je bilo ustanovljeno leta 1859 v Philadelphii; njegov namen je bil ustvariti nekaj veličastnejšega in poučnejšega od potujočih predstav z živalmi in mestnih zverinjakov, ki so bili priljubljeni v tistem času. Potem je prišla državljanska vojna in preteči je moralo še 15 let, preden so odprli philadelphijski živalski vrt. Kmalu sta se mu pridružila živalska vrtova v Cincinnatiju in Clevelandu.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.