November 2013 | Vojna za Nigerijo

Besedilo: James Verini
Fotografije: Ed Kashi

Sprevodnik, zaposlen na avtobusni postaji v mestu Kano, je bil s hrbtom obrnjen proti eksploziji. Še preden jo je zaslišal, ga je vrglo po tleh in ognjeni zubelj mu je obliznil glavo. Ves zmeden je ležal z obrazom na zemlji, zvonilo mu je v ušesih, iz rane, ki jo je povzročil šrapnel, se mu je po nogi cedila kri. Kljub temu je nagonsko vedel, kaj se je zgodilo: v avtu je bila bomba.

Voznik volkswagna se je čudno vedel. Ko sta s sopotnikom na sovozniškem sedežu avto ustavila na neasfaltiranem parkirišču na postaji, so se jima približali prodajalci vozovnic, ki tekmujejo za potnike – pa sta jim rekla: “Ne veva, kam sva namenjena.” Ko je k avtu pristopil sprevodnik, mu je voznik dejal: “Vozovnici že imava.” Sprevodnik je odšel, ne da bi si mislil kaj posebnega.
Potem pa – bum.

Ko mu je nehalo zvoniti v ušesih, je postalo vpitje glasnejše. Vstal je in skozi vedno gostejši črn dim uzrl ljudi, ki so se opotekali iz avtobusov. Skozi okna so visela goreča trupla. Še nekaj trenutkov prej so bili avtobusi elegantna vozila s po 60 sedeži, ki so čakala, da odpeljejo proti ciljem na jugu. Zdaj so bili goreča grmada, kot za pošastno starodavno obredno daritev. Sprevodnik je po tleh okrog sebe videl trupla in posmrtne ostanke potnikov, prodajalcev vozovnic, svojih sodelavcev, žensk, ki so prodajale kuhano kasavo in pečene ribe iz plastičnih veder, ki so jih prinesle na glavi. Ti ljudje so bili njegovi prijatelji, videval jih je vsak dan, zdaj pa so bili le še “posamezni deli človeških teles”, kot se je izrazil. Ozrl se je k nogam in videl, da tudi sam gori. Kot poblaznel je strgal oblačila s sebe. Potem je odtaval s parkirišča, eden izmed množice razgaljenih, spotikajočih se iz oblakov črnega dima, ki se je dvigal s postaje. “Gol sem se odpravil proti bolnišnici,” je dejal. Na poti je omedlel. Nekdo, ne ve, kdo, ga je odnesel naprej.

V bližnji bolnišnici se je zavedel. Potem so ga premestili v Državno ortopedsko bolnišnico v Kanu, tam sem ga teden pozneje spoznal. (Direktor bolnišnice mi ni dovolil, da bi ga povprašal po imenu.) Njegov oddelek in še dva so bili polni žrtev eksplozije, njihove rane so si bile strašljivo podobne. Tisti, ki so imeli srečo, da so se izognili najhujšemu, so bili opečeni po obrazu in rokah, v pasu pa so ostali brez kože, slekli so si jo z gorečimi oblačili vred. Drugi, ki niso imeli toliko sreče, na pogled niso bili več Afričani; ogenj jim je uničil kožo in videti so bili – kot so se nekateri šalili med seboj, ko jim odpiranje ust ni več povzročalo prehudih bolečin – kakor beke, to je igbojski izraz za belca. Kot bi jih oropali identitete.

Neki tak možak je sedel na postelji in strmel v zid, da bi prenesel bolečine, ko sta ga medicinski sestri povijali z gazo. Ozrl se je in me pogledal z izrazom take dobrote, da sem se nasmehnil. Vprašal sem – takoj je bilo na dlani, kako trapasto je vprašanje – “Je vse v redu z vami?” “Ne,” je dejal mirno in strmel naprej.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.