December 2013 | Virtualna večnost

Besedilo: George Johnson
Fotografije: Center za digitalno dokumentiranje idr.

Košata drevesa in valovit zelen travnik so prvo presenečenje po dolgivožnji po prašni cesti iz Ahmadabada. Potem opaziš še opice, škorce in skobčevke, ki se preganjajo po krošnjah. Ko se približuješ, greš po dolgi kamniti poti, dokler se tla ne začnejo razpirati pred teboj. Tam, na drugem koncu travnika, zazeva tesen iz peščenjaka, ki je nista izdolbla veter in dež, temveč človeška roka: Rani ki Vav, Kraljičin stopničasti vodnjak.

Severozahod Indije je večino leta suh, dež pride iznenada med poletnim monsunom in pronica skozi peščeno prst. Že pred stoletji so ljudje kopali vanjo, da so prišli do vode, in potem zgradili kamnite stopnice dol do gladine. Te kamnite stopnice so bile sprva preproste, potem pa so nekatere preoblikovali v mogočne umetnine.

Vodnjak Rani ki Vav je ena najveličastnejših umetnin. Leži v bližini reke Saraswati v Gudžaratu, konec 11. stoletja ga je v spomin na preminulega kralja dala zgraditi kraljica Udayamati. Do leta 1300 so ga vsakoletne poplave zapolnile z muljem. Šele v 60. letih minulega stoletja ga je začel izkopavati Zvezni urad za arheologijo. Navzoče je osupnilo, ko so videli, kaj se skriva pod vsem tistim peskom. “Videli smo fotografije, toda nič se ne more primerjati s tem, ko ga gledaš pred sabo,” pravi Lyn Wilson, arheologinja iz Glasgowa, ko zre navzdol na etaže in stopnišča. S sodelavci iz Centra za digitalno dokumentiranje in vizualizacijo (v sodelovanju s škotsko vladno agencijo za varstvo zgodovinske dediščine Historic Scotland in Studiem za digitalno oblikovanje z Glasgowske šole za umetnost) ter CyArkom si prizadeva z najsodobnejšimi tehnološkimi dognanji laserskega skeniranja čim bolj omejiti možnost, da bi Rani ki Vav ali vsaj podatke o njem spet izgubili.

Od vseh projektov, ki so se jih lotili doslej – od orkneyjskih pokonci stoječih kamnov do gore Rushmore – je ta med najzahtevnejšimi.Do 12.30 je prispela vsa oprema. Ko so člani skupine odpirali zaboje, so naleteli na prvo oviro: polna avtobusa radžastanskih šolarjev na šolskem izletu. Zgrnili so se okrog Wilsonove, kakor da je bollywoodska zvezdnica. Uniformiran stražar z baretko jim je mahal z dolgo palico in jim dopovedoval, naj se umaknejo nekoliko stran.

Naslednjih 14 dni so se člani skupine spoprijemali z vročino – elektronske merilnike so morali varovati pred soncem z dežniki v rokah – in z množico radovednežev, ki so jih opazovali, ko so lovili odboj laserskih žarkov s celotne površine stopničastega vodnjaka in zajemali sleherno podrobnost. Četudi bi spomenik spet izgubili, bodisi zaradi povodnji, spopadov, potresa ali zgolj zoba časa, bo v spletu na voljo natančna tridimenzionalna simulacija.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.