Januar 2014 | Neustrašni Kajapoji

Besedilo: Chip Brown
Fotografije: Martin Schoeller

Mikavno si je bilo predstavljati, da potujemo v preteklost in iz spon sodobnega sveta drsimo v staroselsko življenje v eni zadnjih trdnjav prvobitne kulture, ki je resda neprenehoma ogrožena, a še zmerom vitalna, neokrnjena in nepokorjena. Prišleki, ki so se pred stoletji prvi podajali v jugovzhodno Amazonijo – misijonarji, iskalci eldorada, trgovci s sužnji, lovci na kože jaguarjev, nabiralci gumija, raziskovalci divjine ali tako imenovani sertanisti – so po mučni plovbi z ladjo pripotovali po reki. Mi smo imeli cessno in tistega septembrskega jutra proti koncu sušnega obdobja lepo vreme.

Letalo se je prebijalo skoz meglice gozdnih požarov okrog brazilskega mesta na robu divjine, Tucume. Po polurnem potovanju s hitrostjo sto vozlov na jug in zahod smo prečkali vijugavi tok blatne reke Rio Branco in na lepem ni bilo več požarov, pa tudi cest ne, niti razmetanih pašnikov po golosekih, posejanih s čredami bele govedi, ničesar več ni bilo, samo še neprehoden gozd, ovit v meglice. Pod nami je ležala pokrajina Indijancev Kajapojev, pet uradno razmejenih območij nepretrganega ozemlja, ki je skupaj veliko približno toliko kot Islandija. Rezervat, eno največjih zavarovanih prostranstev tropskega deževnega gozda na svetu, nadzira 9000 staroselcev, od katerih večina ne zna ne brati ne pisati in še vedno živijo večidel samozadostno v 44 vaseh, povezanih zgolj z rekami in nevidnimi potmi. Naša skupina sodelavcev National Geographica je bila namenjena v eno najodročnejših, vas Kendjam, to pomeni “stoječi kamen”, ime pa je dobila po temno sivi gori. Ta se je prikazala pred nami in se pela približno 245 metrov visoko nad zeleni baldahin krošenj kot kit, ki se je pognal iz vode. Malo naprej od nje so se raztezali svetlikajoči se trakovi reke Iriri, največjega pritoka reke Xingú, desnega pritoka Amazonke. Cessna je zavila navzdol na prsteno pristajalno stezo, zarezano v gozd med skalovjem in reko, ter zdrsnila po tleh mimo vrtičkov in slamnatih hiš, razporejenih v krogu okoli peščenega trga.

Ko smo se izkrcali, se je okrog nas zgrnilo približno ducat otročajev, oblečenih zgolj v kratke hlače ali pa sploh nič. Počepnili so v senco pod krili. Če si ujel njihov pogled, so se zahihitali,pogledali vstran, potem pa spet pokukali k tebi, da bi videli, ali jih še vedno gledaš. Ušesa najmlajših med njimi so bila prebodena s stožčastimi lesenimi čepi. Kajapoji otrokom prebadajo ušesne mečice, da jim simbolično razširijo razumevanje jezika in družbene razsežnosti bivanja; izraz za “neumen” je v njihovem jeziku ama kre ket ali “brez luknjice v ušesu”.

Otroci so pozorno opazovali, kako smo raztovarjali opremo, tudi nekaj daril za gostitelje: ribiške trnke, tobak, 10 kilogramov visokokakovostnih korald s Češkega.

Barbara Zimmerman, direktorica projekta Kajapoji Kanadskega mednarodnega sklada za zaščito (International Conservation Fund of Canada) in Sklada za ohranitev okolja (Environmental Defense Fund) s sedežem v ZDA, nas je predstavila vaškemu poglavarju Pukatireju, možu srednjih let z očali, v kratkih hlačah in z natikači na nogah. “Akatemai,” je dejal in nam stresel roko ter dodal v tistega malo angleščine, kolikor je je pobral na poti po Severni Ameriki: “Hello! How are you?”
Kendjam je videti brezčasen, pa so ga ustanovili šele leta 1998, ko se je poglavar Pukatire s privrženci po prepiru zaradi drvarjenja izselil iz vasi Pukanu više gori ob reki Iriri. “Odcepitev”, kot temu pravijo antropologi, je pogost način reševanja sporov ali omilitve nesoglasij zaradi virov na nekem območju. Vas zdaj šteje 187 prebivalcev in ima kljub klasičnemu videzu dodatke, ki bi Pukatirejeve prednike dodobra zbegali: generator v zdravstveni postaji, ki so jo postavile oblasti; množico solarnih plošč, obkroženih z ogrado iz bodeče žice; satelitske krožnike, nameščene na prisekane palme. Kar nekaj družin ima v koči televizor in Kajapoji si radi ogledujejo videoposnetke svojega obredja, pa tudi brazilske žajfnice. Pukatire nas je popeljal do šolskega poslopja z dvema sobama, ki so ga pred nekaj leti postavile brazilske oblasti – betonsko poslopje v pistacijevi barvi z opečnato streho in polkni ter luksuznim čudom, straniščem na izplakovanje, v katero priteka voda iz vodnjaka. Na verandi smo si postavili šotore.

Čez dan je postajalo vedno bolj vroče in nad vas se je naselil dremav spokoj, ki so ga le tu in tam zmotili prepirljivi psi in operetni petelini, vadeči za jutranji svit naslednjega dne. Ngobe ali moška hiša je samevala. Na robu osrednjega trga ali kapôta so v senci mangovca in palm sedele ženske in luščile oreške ali pekle ribe, ovite v liste in zagrebene v žerjavico. Nekatere so se odpravile na kot oglje počrnelo prst požigalniških vrtov, da bi poskrbele za maniok, banane in sladki krompir. Iz gozda so se vrnili lovci na želve, glasno pojoč po kajapojsko, da bi oznanili uspešen lov na kopenske želve, ki so življenjsko pomembna sestavina jedilnika vaščanov. Proti večeru je vročina popustila. Skupina mladih vojščakov se je sporekla zaradi nogometne žoge. Približno 20 žensk z nizi barvnih korald okrog vratu in dojenčki na boku se je zbralo v kapôtu in začelo ubrano korakati naokrog in prepevati. Fantje so s fračami streljali na pribe in lastovice; eden je ohromil belovratega tirančka in ga je stiskal v roki – rumenoprsa ptica ga je gledala kljubovalno kot kmet na sloviti Goyevi sliki, ki ga ni strah strelskega voda. Družine so kapljale k reki Iriri na redno večerno kopanje, toda v reki so kajmani, zato se niso zadržale, ko se je stemnilo. Krvavo oranžno sonce je osem stopinj južno od ekvatorja naglo potonilo. Opice so glasno vreščale čez telefonski brnež škržatov in v nočni zrak so se vrtinčile vohke vonjave.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.