Januar 2014 | Nekoč je živel zmaj

Besedilo: Jennifer S. Holland
Fotografije: Stefano Unterthiner

Kako ujameš zmaja?
najprej zakolješ kozo in jo razkosaš. Nato povabiš nekaj krepkih prijateljev, da bodo nosili tri metre dolge jeklene pasti, se otovoriš z vrečami kozjega mesa in odpraviš na naporen pohod v hribe. Ne meniš se za temperature, višje od 30° C, zaradi katerih se kuhaš kakor knedelj. Namestiš prvo past, po njej razporediš kose mesa in nekaj vreč z mesom razobesiš po okoliških drevesih, da “odišaviš” zrak. Prehodiš še nekaj kilometrov. Namestiš drugo past. Prehodiš še pet ali šest kilometrov in ponoviš postopek. Vrneš se v tabor, napolniš vedro z mrzlo vodo in si jo zliješ na glavo. Odpraviš se spat. Naslednja dva dneva zjutraj in popoldan obhodiš vse pasti. Verjetno bodo prazne, če pa se ti bo nasmehnila sreča, se bo ujel in te čakal: največji kuščar na svetu, orjak zloveščega videza, znan kot komodoški varan.

Mož, ki je razvil to metodo, je Claudio Ciofi, biolog in predavatelj na Univerzi v Firencah. V Indonezijo je prišel leta 1994, da bi tam končal doktorat o genetiki komodoških varanov. Potem pa je te žive relikte videl od blizu in popolnoma so ga prevzeli. Drugi znanstveniki se jim takrat niso kaj dosti posvečali. “Pričakoval sem, da bom našel kakšno organizacijo, ki preučuje komodoške varane,” se spominja. “Nič manj karizmatični in zanimivi niso kot tigri ali orangutani. Vendar se z njimi ni nihče ukvarjal. Bili so prepuščeni sami sebi.”

Kuščarjeva slina je strupena, vendar plen navadno pogine, ker ga varani raztrgajo – ali pa pozneje zaradi okužbe ran, če mu kljub ugrizu uspe uiti.

Ciofi je torej razširil obseg svojih raziskav. Spoznati je želel vsako plat življenja teh kuščarjev. S tiho vztrajnostjo in z vrhunskimi indonezijskimi in avstralskimi sodelavci je dognal večino tega, kar danes vemo o njih, rad pa bi tudi izboljšal njihove možnosti za preživetje v 21. stoletju. Varani sicer spominjajo na zmaje, saj lahko v dolžino zrastejo do tri metre in dosežejo telesno maso skoraj 90 kilogramov, a jih prav tako kakor številne druge živali pestijo tegobe današnjega časa, od izginjanja habitata do podnebnih sprememb.

Seveda je družina varanov, kamor jih uvrščamo, preživela v svojem okolju že številne spremembe. Vrsta je nastala nemara pred petimi milijoni let, vendar je njen rod star približno 40 milijonov let, predniki varanov iz obdobja dinozavrov pa so živeli že pred 200 milijoni let.

Varanus komodoensis je do skrajnosti izpopolnil življenjski slog kuščarja – poležava na soncu, je lovec in mrhovinar, leže jajca in jih čuva, vendar izvaljenim mladičem ne posveča starševske pozornosti. Komodoški varani dosežejo starost 30 do 50 let in večino časa preživijo sami. Njihov habitat je zelo omejen: živijo le na nekaj otokih v Indoneziji, na jugovzhodu Azije.

Najstarejši zapis o teh izjemnih kuščarjih je najverjetneje tisti, ki se glasi “Here be dragons” (Tu so zmaji) in je natisnjen na starih zemljevidih tega območja. Prvi ljudje, ki so se z njimi srečali, bi zagotovo dodali: Pozor! Komodoški varani so spretni lovci in lahko krajše razdalje pretečejo s hitrostjo 19 kilometrov na uro. Plen napadejo iz zasede – žival raztrgajo na najmehkejšem delu, navadno na trebuhu, ali pa ji onesposobijo nogo. Z malce domišljije bi lahko rekli, da ti zmajem podobni kuščarji na neki način izdihujejo ogenj. Iz ust se jim cedi strupena slina, ki preprečuje strjevanje krvi – zato žival, ki jo ugriznejo, hitro izkrvavi. Če ranjeni živali uspe uiti, se ji na katerem izmed napajališč skoraj zagotovo okužijo rane. Vsekakor je smrt tako rekoč neizbežna – in varani znajo biti zelo potrpežljivi.

Ti kuščarji so tudi mrhovinarji – neutrudno stikajo za hrano, živo ali mrtvo. Za iskanje mrhovine je potrebne manj energije kot za lov in varani zavohajo razpadajoče truplo na več kilometrov. Nič ne gre v nič: veliki plazilci niso niti najmanj izbirčni in pojedo celo truplo. Kljub nekoliko odbijajočim navadam se jih otočani prav preveč ne bojijo, pa tudi gnusijo se jim ne. Neka indonezijska ljudska pripovedka govori o princu, ki je nameraval ubiti varana. Ko to vidi njegova mama, zmajska princesa, vzklikne: “Ne ubij te živali. To je tvoja sestra Orah. Skupaj sem vaju nosila v trebuhu. Imej jo za sebi enako, saj sta sebai – dvojčka.”

To prepričanje je še dandanes živo med ljudmi. V vasi Komodo sem se po majavi leseni lestvi povzpela v hišo na koleh, v kateri prebiva starec Caco, ki svojo starost ocenjuje na 85 let. Moj vodnik je dejal, da je ta suhljati mož z očali izvedenec za varane; starec temu nazivu ni oporekal. Vprašala sem ga, ali se vaščani počutijo ogrožene zaradi bližine varanov. “Tukajšnji ljudje imajo to žival za našega prednika,” mi je povedal. “Sveta je.” Kadar so v preteklosti otočani ubili jelena, je dejal, so polovico mesa pustili kot daritev luskastemu sorodniku.

A vse to se je spremenilo. Čeprav nihče nima zanesljivih podatkov, se je populacija varanov v zadnjih 50 letih najverjetneje zmanjšala. Vlada jih je zavarovala z zakonom in se tako odzvala na pritisk naravovarstvenikov, zaveda pa se tudi gospodarske vrednosti z varani povezanega turizma. Leta 1980 so na večjem delu habitata varanov razglasili narodni park Komodo (NPK), ki obsega otoka Komodo in Rinca ter druge manjše bližnje otoke. Pozneje so dodali še tri naravne rezervate, od tega dva na otoku Flores.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.