Februar 2014 | Skrivnost možganov

Besedilo: Carl Zimmer
Fotografije: Robert Clark

Van Wedeen si pogladi rahlo posivelo brado in se nagne k računalniškemu zaslonu, po katerem se z miškinim kazalcem pomika med nizom datotek. Sediva v knjižnici brez oken, obdana s škatlami, polnimi starih pisem, ki jih je že načel zob časa, z zvihanimi izvodi znanstvenih revij in s starim diaprojektorjem, ki ga ni še nihče utegnil zavreči. “Trajalo bo nekaj časa, da najdem tvoje možgane,” pravi.

Na trdi disk je shranil na stotine možganov – izjemno podrobne tridimenzionalne posnetke možganov opic, podgan in ljudi, med njimi tudi mojih. Ponudil se je, da me odpelje na potovanje po moji glavi. “Obiskala bova vse turistične točke,” mi smeje se obljubi.

To je moj drugi obisk Centra za biomedicinsko slikanje Martinos, ki je v nekdanji tovarni ladijskih vrvi v bostonskem pristanišču. Prvič, nekaj tednov pred tem, sem se Wedeenu in sodelavcem ponudil za nevroznanstvenega poskusnega zajčka. V sobi za slikovne preiskave sem legel na pomično mizo in položil glavo v odprto plastično škatlo. Radiolog mi je nad obraz spustil belo plastično čelado. Opazoval sem ga skozi reži za oči, medtem ko je tesno privijal čelado, da bi bilo 96 miniaturnih anten dovolj blizu mojim možganom in bi ujele radijske valove, ki jih ti oddajajo. Ko je miza zdrsela v valjasto čeljust skenerja, sem pomislil na Moža z železno masko.

Magneti, ki so me obdajali, so začeli brneti in piskati. Kakšno uro sem mirno ležal z zaprtimi očmi in poskušal umiriti misli. To ni bilo lahko. Wedeen in sodelavci so, da bi iz skenerja iztisnili čim večjo ločljivost, zasnovali napravo s komaj dovolj prostora, da se vanjo stlači človek moje postave. Da bi premagal paniko, sem mirno dihal in se v mislih preselil v znane kraje; v nekem trenutku sem se spomnil, kako sem nekoč devetletno hčerko vodil v šolo skozi snežni metež.

Ko sem tako ležal tam, sem razmišljal, da so vse moje misli in čustva stvaritev 1,4-kilogramske gmote, ki je bila tisti hip pod drobnogledom: moji strahovi, ki so jih prenašali električni dražljaji, so se stekali v mandljasto oblikovan kos tkiva v možganih, imenovan amigdala, pomirjujoči odzivi nanje pa so se zbirali v predelih čelnega režnja. Spomin na hojo s hčerko je nadzoroval skupek nevronov v obliki morskega konjička, imenovan hipokampus; ta je v možganih ponovno aktiviral obsežno mrežo povezav, ki so se prvič sprožile, ko sem plezal čez snežne zamete in oblikoval te spomine.

Preiskavo sem opravil v okviru poročanja iz vseh delov države, kjer sem zbiral gradivo za članek o eni izmed velikih znanstvenih revolucij našega časa: osupljivem napredku v razumevanju delovanja človeških možganov. Nekateri nevroznanstveniki se osredotočajo na prefinjeno sestavo posameznih živčnih celic ali nevronov. Drugi kartirajo možgansko biokemijo in raziskujejo, kako na milijarde nevronov izdeluje in uporablja na tisoče različnih vrst beljakovin. Spet tretji, med njimi tudi Wedeen, ustvarjajo izjemno podrobne zemljevide “ožičenosti” možganov: mreže približno 160.000 kilometrov živčnih vlaken, imenovane bela možganovina, ki povezuje različne sestavine uma in omogoča nastanek vsega, kar mislimo, čutimo in zaznavamo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.