Februar 2014 | Brunelleschijeva kupola

Besedilo: Tom Mueller
Fotografije: Dave Yoder

Leta 1418 so se firenški mestni očetje naposled spoprijeli z velikanskim izzivom, ki so se mu desetletja izogibali: z zaprtjem gromozanske odprtine, zevajoče v strehi stolnice. Zimsko deževje in poletno sonce sta leto za letom oblivala veliki oltar Sante Marie del Fiore – oziroma prostor, kjer naj bi stal.

Njihovi predhodniki so se zidave cerkve lotili leta 1296, ker so hoteli pokazati, da so Firence, ki so obogatele z denarništvom ter s trgovino z volno in svilo, ena izmed gospodarskih in kulturnih prestolnic Evrope. Pozneje so sklenili, da bo poslopje veličastno okronala največja kupola na svetu, ki bo zagotovila, da bo cerkev “še uporabnejša in še lepša, še veličastnejša in še bolj spoštovanja vredna” kot katerakoli druga, ki je kdaj stala, in bo pričala o veličini Firenc.

A še čez desetletja se nikomur ni niti sanjalo, kako naj bi jo postavili, s premerom skoraj 45 metrov, zlasti ker bi jo bilo treba začeti graditi 55 metrov nad tlemi, na vrhu že stoječega zidovja. Nadzornike zidave stolnice so mučila še druga vprašanja. Načrti so se nalašč izogibali lokastim opornikom in zašiljenim obokom tradicionalnega gotskega sloga, ki je bil tedaj priljubljen v severnih mestih, tekmecih Firenc, denimo v Milanu, firenškem smrtnem sovražniku. Toda to sta bili edini znani arhitekturni rešitvi, ki sta sploh omogočali izvedbo tolikšne konstrukcije. Bi lahko kupola, težka več deset tisoč ton, stala tudi brez tega? Imajo v Toskani sploh dovolj stavbnega lesa za zidarske odre in leseno ogrodje, potrebne za zidarska dela na kupoli? In ali bo na osmerokotnem tlorisu, ki so ga zarisovali že postavljeni zidovi – na osmih konično oblikovanih delih – sploh mogoče zgraditi kupolo, ne da bi se sesula, ko bodo napredovali proti vrhu? Nihče ni vedel.

Tako so zaskrbljeni firenški očetje leta 1418 razpisali natečaj za najboljšo zasnovo kupole s privlačno nagrado 200 zlatih florinov – in večno slavo za zmagovalca. Vodilni arhitekti tistega časa so se zgrnili v mesto, da bi predstavili svoje zamisli. Projekt je od začetka pa do konca prežemalo toliko dvomov, strahov, ustvarjalnih skrivnosti in meščanskega ponosa, da se je o njem stkala razkošna tapiserija legend ter zgodbo o kupoli spremenila v parabolo o firenški iznajdljivosti in v osrednji stvariteljski mit italijanske renesanse.

Ko so prvič popisovali preteklost, so bili poraženci videti še posebej bedno. Eden izmed arhitektov, ki so se potegovali za nagrado, naj bi bil predlagal, da bi kupolo nosil velikanski oporni steber, ki bi se dvigal iz središča cerkve. Neki drugi naj bi si bil zamislil, da bi zidali z “gobastim kamnom” (morda spugno, porozno vulkansko kamnino plovcem) in tako kar najbolj zmanjšali maso. Spet tretji je menda predlagal, da bi namesto zidarskih odrov uporabili nasuto zemljo, pomešano z novci, saj bi jo po dozidavi kupole denarja željni meščani brezplačno odstranili.

Zatrdno vemo le, da je eden izmed kandidatov, majhen, neprivlačen in vzkipljiv zlatar Filippo Brunlleschi, obljubil, da bo zgradil ne le eno, temveč kar dve kupoli drugo v drugi, ne da bi za to potreboval zahtevne in drage zidarske odre. Ni pa hotel pojasniti, kako bo to dosegel, ker se je bal, da bi mu kak konkurent izmaknil zamisel. Tako je bil neomajen, da je nastalo vpitje med njim in nadzorniki, dvakrat so ga dali obrzdati in na silo odvleči z zborovanja, ožigosali so ga za “burkeža in kvasača”.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.