Marec 2014 | Damask: bo mesto padlo?

Besedilo: Anne Barnard
Fotografije: Andrea Bruce

Na pravokotnem dvorišču Omajadske mošeje v osrčju starega Damaska sedijo v črnino odete ženske in klepetajo na kamnitih tleh smetanaste barve, ki so jih rodovi prihajajočih in odhajajočih zloščili do gladkega. Nebo zgoraj je prav tak pravokotnik modrine. Po senčnih kotičkih se preganjajo otroci, golobi pa švigajo ven in noter, privlači jih svetost tega kraja, rade povedo ženske v črnem. Za zdaj za močnim rimskim zidovjem mošeje značilna damaščanska mešanica starodavne veličine, spokoja in vsakdanjega vrveža nemoteno vztraja kljub grmenju topovskega obstreljevanja v dalji – zvokom državljanske vojne, ki pustoši po revnem obrobju mesta. Ko pa stopite ven skozi visoke duri mošeje, je kot na dlani, da se je stari del Damaska, četudi fizično bolj ali manj nepoškodovan, spremenil.

Med ostanki rimskega stebrišča 54-letni Mohammad Ali vihti zajeten polaroidni fotoaparat, ki ga skrbno vzdržuje že četrt stoletja, in posname fotografijo družine mrkih obrazov, ki si oddihuje od vojnega Alepa. Njegovih siceršnjih strank – turistov, tujih študentov in pražnje odetih družin na sprehodu – že davno ni več. Živomodro iransko lončenino in svežnje pisanih šalov si danes ogledujejo številne družine Sircev, pregnanih z domov v okoliških soseskah, kjer je zdaj bojišče. Živijo nagnetene v najetih sobah, izložbah trgovin in pisarnah v vse manjšem varnem delu mesta. V mestnem središču po ulicah patruljirajo možje s puškami; sodijo k vedno številnejšim milicam posameznih sosesk, ki jim nekateri prebivalci zaupajo, drugi pa se jih bojijo. Staro mesto se skrito za antičnim obzidjem, ki metaforično spet prevzema nekdanjo vlogo varuha trdnjave, pripravlja na neznano, trepeta pred najhujšim, se pogreza v gospodarsko stisko. Onkraj obzidja so vojaške nadzorne točke še ena ovira, ki upornikom preprečuje pot v središče Damaska, kjer imajo nadzor oblastniki.

Vzdolž francoskih kolonialnih bulvarjev, na živahnih zelenjavnih tržnicah, v pretežno praznih nočnih lokalih se zdi, kot da vse čaka v mehurčku zasilne varnosti. Topovski izstrelki z vedno večjo natančnostjo padajo na poslovno središče Damaska, a oblasti krivdo za napade valijo na upornike. (Večina izstrelkov, ki se slišijo v mestu, je usmerjena navzven – nenavaden prizor, ko oblast uničuje predmestja lastne prestolnice; številna že več kot leto nadzorujejo uporniki.) Hrib Qasiyun, migotav nočni zastor, je bil prijetno prepišno gnezdece, kamor so se parčki hodili gostit s krožniki sadja in uživat ob pogledu na Damask. Zdaj je trdnjava, iz katere vladne enote izstreljujejo točo topovskih izstrelkov. Veliko je že pogubljenega. Kljub temu edinstvena kultura Damaska, ki je v arabskem svetu stoletja veljal za simbol uglajenosti in omike, ponuja enega redkih upov za rešitev Sirije. Ob umetnih kolonialnih mejah države in sporni sodobni zgodovini je to mesto za številne Sirce še najboljši približek ideji enotnega naroda. Suniti, šiiti, kristjani in judje že stoletja trgujejo, delajo in živijo skupaj, ne brez sporov, a z družnim veseljem do življenja in poslovanja v mestu. (Zdaj je judov le še peščica; večina je po ustanovitvi Izraela, ko so postale oblasti sumničave do njih, odšla.) Pozneje, po letu 1970, so prišli v Damask valovi alavitov, dolgo zatirane skupnosti z obalnih hribov. Pritegnile so jih nove priložnosti, ki so se jim ponudile pod vladavino družine predsednika Bašarja Al Asada, ki izhaja iz te ločine, veje šiitskega islama.

Tisti, ki živijo v Damasku in ga imajo najraje, so složni v želji, da bi ga ohranili. Še celo zdaj, ko nekdaj miroljubno množično gibanje za politične pravice, dostojanstvo in pravičnost dobiva vse neprijetnejši sektaški prizvok – in se strah pred novim Sarajevom, novim Bagdadom poglablja – tukajšnji ljudje pravijo, da si ne predstavljajo, da bi napadali drug drugega. Kljub temu Damaščani niso enotni glede tega, kdo najbolj ogroža njihov svet. Pod oklepom strahu – pred uporniki, pred vlado, pred tujim posegom, pred vsesplošnim kaosom – brbotajo tako navzkrižna politična mnenja, da si je težko predstavljati, kako bi lahko te prepade premostili. (Nič čudnega, da so le redki v mestu pripravljeni privoliti v objavo svojega polnega imena.)


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.