Marec 2014 | Dežela žada

Besedilo: Kennedy Warne
Fotografije: Michael Melford

Jeff Mahuika se je hipoma sklonil. Med tisoči prodnikov pod najinimi nogami je bil zagledal nekaj, kar je bilo skrito mojim očem. S prsti je prijel rob kamenčka in ga nežno izvlekel izpod proda, pod katerim je bil skoraj popolnoma skrit. Našel je za prst dolg kos pounamuja – žada oziroma zelenega kamna (ang. greenstone), kakor mu pravijo na Novi Zelandiji.

Ko ga je podržal proti svetlobi, se je zalesketal v hladni sivkastozeleni barvi. Podal mi ga je in s prsti sem zdrsel po njegovi od reke zglajeni površini. “Pri nas je navada, da ne obdržiš prvega kosa, ki ga najdeš,” je dejal. “Zato ti ga podarim.” Utrnila se mi je misel. Mahuika je mojster obdelovanja žada. Vrnil sem mu ga in rekel: “Če v pounamu izvrtaš luknjo, ga bom nosil okrog vratu, da me bo vezal na ta kraj.” Te Wahipounamu, dežela žada. Od leta 1990 je jugozahodni del Nove Zelandije vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine zaradi štirih narodnih parkov in med seboj povezanih zavarovanih območij. Od vseh območij divjine v svoji domovini najpogosteje obiščem prav ta, da se nadiham gorskega zraka, bredem po rekah, pohajam po gozdovih in vpijam duha tukajšnje pokrajine.
Z obdelovalcem žada sva hodila po dolini reke Cascade, uro hoda od tam, kjer se južno od Haasta končuje obalna cesta. Za nama je v popoldanskem soncu temno škrlatno žarelo hribovje Red Hills. Pounamu v rečnem produ prihaja s teh hribov. Tektonske sile, ki so jih ustvarile, so ustvarile tudi žad.

Sklonjenih glav kakor čaplji sva stopala po rečnem bregu in iskala, čeprav v resnici nisva iskala, saj Maori verjamejo, da pounamuja ne najdeš, marveč se ti sam razkrije. A iskanje žada ni tako preprosto, kot bi kdo mislil, ob reki je veliko zelenih kamnov, ki niso žad ali nefrit, kakor mu  pravijo geologi. Ugotovil sem, da sem pravi mojster, ko je treba najti katerega od teh dvojnikov – kakor če bi bil zlatokop mojster za iskanje pirita.

Kar naprej sem se ustavljal in pobiral lepe sivozelene prodnike. “Kaj pa tale, Jeff? Je nefrit?” “Nak, nič ni vreden,” je odvrnil. Ko so bili Maori gospodarji te dežele, ni bilo bolj cenjenega minerala od pounamuja. Ugled tega kamna deloma izhaja iz neštetih ur, ki so potrebne, da ga oblikuješ v orodje ali okrasek, saj je trši od jekla. Ker je obdelovanje kamna trajalo tedne ali mesece, je vanj prešel duh njegovega lastnika. Po enem izmed običajev so, ko je Maor umrl, dragocene kose njegovega pounamuja pokopali skupaj z njim, pozneje pa jih izkopali in izročili njegovemu potomcu. Tako je pounamu postal brezčasen in je ohranjal duhovno vez med rodovi.

Kdor drži v rokah katero izmed teh dragocenosti – v obliki dlet, uhanov, bojnih kijev – naj ne bi občutil le vezi z izdelovalcem in lastnikom, marveč tudi s snovnim izvorom kamna. V svetu Maorov se predmeti pogovarjajo s svojim izvorom: kitova kost s kitom, les z drevesom, pounamu z reko in goro, od koder izhaja. Voda in led iztrgata kamen iz matične kamnine, reke pa ga nosijo proti morju. “Žad se venomer premika,” pravi Mahuika. “V pripovedkah mu pravimo riba. Potuje, prav tako kot mi.” Prebredla sva do pasu globoko reko Cascade in v močnem toku razprtih rok lovila ravnotežje. Spomladi zaplavajo v reke Te Wahipounamuja mladice morskih rib in se podajo proti hladnim gozdnatim povirjem, kjer naj bi odrasle. Lov na te ribice je za prebivalce zahodne obale kakor verski obred. Od zore do mraka bredejo po ustjih rek z dolgimi ročnimi mrežami in jih lovijo. Pozneje – v kočici na rečnem bregu ali nad ognjem iz naplavljenega lesa – razpustijo maslo v ponvi ter vanjo zlijejo mešanico jajc in ribic. Ribja omleta, hrana za bogove!


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.