Marec 2014 | Šepetati konjem

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Erika Larsen

Konj je za vselej spremenil življenje na Velikih planjavah. Indijanskim ljudstvom je omogočil, da so nalovila več bizonov kot prej. Na tehtnici moči je nagnil jeziček v prid bojevnikom v sedlu. In bil je cenjen kot premoženje. Za ameriške staroselce je še vedno simbol tradicije in vir ponosa, ugleda in zdravilnih moči.

Septembra 1874 je na ozkem pasu ozemlja ameriške zvezne države Teksas veliki imperij Komančev, ljudstva jezdecev, doživel grd in žalosten konec. Dogodek je naznanil korenite spremembe na Velikih planjavah, saj so bili Komanči eno prvih – in obenem najuspešnejših – ljudstev, ki so po prihodu španskih konkvistadorjev posvojila konja. Postali so spretni, vešči, divji in celo oblastni bojevniki na konjih, ki so ustrahovali indijanske sosede, s srditimi napadi poskušali zajeziti naseljevanje belcev in pokol bizonov ter nazadnje docela obsedli ameriško vojsko. Potem pa je ta 28. septembra 1874 v kanjonu Palo Duro med tipiji brez boja zajela še zadnjo skupino komanških bojevnikov (skupaj s številnimi zavezniki iz vrst Kajovov in Čejenov) z družinami vred.

Napad je izpeljal 4. konjeniški regiment pod poveljstvom polkovnika Ranalda Slidella Mackenzieja iz trdnjave Fort Concho na zahodu Teksasa. Presenetili so Komanče in druge ter jih pregnali iz tabora. Mackenziejevi možje so požgali tipije, uničili zaloge živeža in odej in se z več kot tisoč zajetimi konji spet zbrali na robu kanjona. Indijanci so se razkropili peš. Mackenzie se je z vojsko vrnil v svoj tabor 32 kilometrov stran in tam naslednjega jutra ukazal postreliti konje, vse razen nekaj sto, ki so jih obdržali za rabo. “Pehota je pobesnele živali navezala in jih odvedla pred strelske vode,” piše v knjigi S. C. Gwynna o Komančih, Imperij poletne lune (Empire of the Summer Moon). “Posledica je bil velikanski kup konjskih trupel,” – 1048, pravijo zapisi. Gnila so tam in konjske kosti so se še dolga leta belile kot “grotesken pomnik konca gospostva konjskih ljudstev na Velikih planjavah”. Preostanek Komančev je pod vodstvom poglavarja Quanaha Parkerja peš krenil 320 kilometrov proti vzhodu, do trdnjave Fort Sill na tedanjem Indijanskem teritoriju in se vdal.

Skoraj poldrugo stoletje pozneje je zgodovinar Towana Spivey, strokovnjak za Komanče, po rodu pa Čikaso, sedel na dvorišču pred svojo hišo v Duncanu v Oklahomi in mi pripovedoval o teh dogodkih. S pokolom konjev, je dejal, so strli “hrbtenico upora”. Vsa oblačila iz bizonjih kož, ves živež, pripomočki za preživetje, prevoz in bojevanje pa nomadska mobilnost – vse je bilo izgubljeno. Quanaha so zaprli. “To je bil hud udarec za Komanče.”

Taka je slovita temačna zgodba o Palu Duru, v resnici, je razlagal Spivey, pa je bilo samo še huje. “Poslušamo o tem velikanskem pomoru in kako je učinkoval v kanjonu Palo Duro,” je dejal. Ničesar pa ne slišimo o tem, je pristavil, da je do junija 1875 vojska v Fort Sillu zbrala še 6000 do 7000 komanških konj. Takrat je tam poveljeval polkovnik Mackenzie in je po napotkih generala Philipa Sheridana, češ da je te živali predrago krmiti, obenem pa so predragocene, da bi jih kar izpustili, ukazal, naj jih prav tako pobijejo. Njegovi možje so konje odpeljali na kraj, ki se imenuje Mackenziejev hrib, in jih začeli pobijati s springfieldovkami na en sam naboj, puškami Sharps in repetirkami Spencer s sedmimi naboji.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.