Maj 2014 | Razdiralci ladij

Besedilo: Peter Gwin
Fotografije: Mike Hettwer

Posvarili so me, da bo v Bangladešu težko priti v dok, kjer razdirajo stare ladje. “Včasih je veljalo za turistično zanimivost,” mi je dejal neki domačin. “Ljudje so prihajali gledat, kako možje z golimi rokami razdirajo ladje. Zdaj pa nezaposlenim vstop ni več dovoljen.”

Prehodil sem nekaj kilometrov ceste, ki poteka vzporedno z Bengalskim zalivom severno od mesta Chittagong, kjer obalo obroblja 80 delujočih dokov, v katerih razdirajo stare barke. Vsi so bili ograjeni z visoko ograjo z bodečo žico na vrhu. Ob njej so bili razpostavljeni stražarji, napisi pa so opozarjali, da ni dovoljeno fotografirati. Zadnja leta so postali zunanji obiskovalci še posebej nezaželeni, potem ko je eksplozija ubila več delavcev in so se oglasile kritike, da lastnike bolj kakor varnost zanima zaslužek. “A morja ne morejo zagraditi,” je dejal domačin. Tako sem nekega poznega popoldneva najel ribiča, da me je popeljal na ogled dokov po vodi.

Morje je ob plimi oblilo nize na obali ležečih naftnih tankerjev in zabojniških ladij in zaplula sva globoko v sence njihovih visokih dimnikov in drugih vrhnjih delov. Nekatera plovila so bila še nedotaknjena, kot da so komaj prispela. Od drugih so ostali zgolj skeleti, jekleno kožo so jim odstranili, da so razkrili votlo, črno podpalubje. Plula sva ob razbitinah, preraščenih z loparjevci, in pod lopaticami masivnih propelerjev. Razbiral sem imena in zastave, naslikane na krmah: Front Breaker (Komori), V Europe (Marshallovi otoki), Glory B (Panama). Spraševal sem se, kakšne tovore neki so prevažale, v katerih pristaniščih so se ustavljale in kakšne posadke so plule na njih. Življenjska doba takih ladij je približno 25 do 30 let, torej so večino splovili v 80. letih minulega stoletja. Starajoče se ladje zaradi vedno višjih stroškov zavarovanja in vzdrževanja postanejo nedonosne za obratovanje. Potem so njihova edina vrednost jekleni trupi.

velika_2.jpg 

Skoraj vsa moštva za razdiranje so za tisti dan končala delo in ladje so žalostno obstale, le v drobovju jim je klokotalo in tu in tam je odmevalo kovinsko žvenketanje. Zrak je bil težak od soli in dizelskega goriva. Ko sva plula okoli neke lupine, sva zaslišala smeh in naletela na skupino golih dečkov, ki so priplavali na napol potopljeni kos razbitine in ga uporabljali kot podest za potapljanje. Takoj za vrsto ladij so ribiči metali mreže in lovili drobne riževke, tamkajšnjo delikateso. Iznenada se je s krme nekaj nadstropij nad nama usul dež isker. Čez rob so pokukale glava in živahno mahajoče roke. “Pojdita stran! Ta del režemo,” nama je zavpil možak. “Bi se rada poslovila od življenja?” Za oceanske ladje ni mišljeno, da bi jih razdirali. Zasnovane so tako, da v nekaterih najtežavnejših okoljih na planetu prenesejo strašanske sile, in pogosto so iz strupenih snovi, kot sta svinec in azbest.

Ko v razvitem svetu ladje zavržejo, je predpisan zelo strog in drag postopek, zato jih večino razdrejo v Bangladešu, Indiji in Pakistanu, kjer je delovna sila poceni, nadzor pa minimalen. V tej industrijski panogi sprejemajo reforme zgolj postopoma. Indija zdaj zahteva boljše varstvo delavcev in okolja. V Bangladešu, kjer so leta 2013 razstavili 194 ladij, pa ostaja to delo skrajno umazano in nevarno.

Video (posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.