Avgust 2014 | Pred Stonehengeem

Besedilo: Roff Smith
Fotografije: Jim Richardson

Nekega davnega dne približno 3200 let pr. n. š. so se poljedelci in pastirji z odročnih Orkneyjskih otokov odločili, da bodo postavili nekaj res velikega ...
Pred Stonehengeem_4.jpg

Imeli so kamenodobno tehnologijo, njihovo videnje prihodnosti pa je bilo tisočletja pred časom. Pred pet tisoč leti so starodavni prebivalci tega otočja – rodovitnega zelenega arhipelaga na severnem koncu zdajšnje Škotske – postavili zapletene monumentalne stavbe, ki niso bile podobne ničemur, česar so se lotevali dotlej.
Izkopali so na tisoče ton drobnozrnatega peščenjaka, ga obklesali, zavarovali z zaščitnimi ovoji, potem pa pretovorili več kilometrov stran na mokroten polotok med dvema jezeroma. Rokodelsko spretnost so dovršeno obvladali. Mogočni zidovi, ki so jih sezidali, bi bili v čast rimskim stotnikom, ki so 30 stoletij pozneje na drugem koncu Velike Britanije postavili Hadrijanov zid.

Pred Stonehengeem_3.jpg
Življenje na kamenodobnih Orkneyjskih otokih je bilo veliko bolj omikano, kot smo si predstavljali. V trdno grajenih domovih v Skara Braeju, najbolje ohranjeni evropski neolitski naselbini, so bili kamnito ognjišče, ležišča in omare.
NAJDIŠČE IN NAJDBE SO BILI FOTOGRAFIRANI Z DOVOLJENJEM AGENCIJE ZGODOVINSKA ŠKOTSKA (HISTORIC SCOTLAND)

Znotraj obzidja se je gnetlo na ducate stavb, med njimi tudi ena največjih kritih gradenj, kar jih je v prazgodovini stalo na severu Evrope. Dolga je bila več kot 25 metrov in široka 19 metrov, zidovi so bili debeli štiri metre. Pozidani kompleks so sestavljale tlakovane pešpoti, obklesani kamni, popleskana pročelja in celo s skrili pokrite strehe – redko razkošje v dobi, ko so stavbe v glavnem pokrivali z rušo, živalskimi kožami ali slamo.
Zdaj pa se na mah preselimo pet tisočletij naprej, v blago poletno popoldne na slikovitem Brodgarskem polotoku (Ness of Brodgar). Tam izbrana skupina arheologov, univerzitetnih profesorjev, študentov in prostovoljcev izkopava skupek veličastnih stavb, ki že dolgo ležijo zakopane pod polji. Arheolog Nick Card, vodja izkopavanj z Inštituta za arheologijo Univerze Škotskega višavja in otokov, pravi, da so nedavna odkritja teh osupljivih razvalin poznavanje britanske prazgodovine postavila na glavo.

Pred Stonehengeem_2.jpg
Orkney, ki je bil obdarjen z rodovitno zemljo in milim podnebjem, je bil za neolitske naseljence prava dežela izobilja. Bogastvo, ustvarjeno s kmetijstvom, je prebivalcem omogočilo, da so uresničili mogočne stavbarske sanje.

“Najdišče je domala enakovredno nekaterim imenitnim klasičnim zgodovinskim krajem v Sredozemlju, denimo Akropoli v Grčiji, le da so te stavbe še 2500 let starejše. Tako kot Akropolo so jih postavili, da bi se dvigala nad okoliško pokrajino – da bi delala vtis, zbujala spoštovanje, navdihovala, nemara celo navdajala s strahom vsakogar, ki bi jih videl. To so postavili ljudje s pomembno zamislijo. Želeli so nekaj sporočiti.”
Kaj so hoteli sporočiti in komu, ostaja skrivnost, prav tako namen kompleksa stavb. Čeprav o njem najpogosteje govorijo kot o svetišču, je v tisočletjih, ko so ga uporabljali, imel več vlog. Nedvomno so se tu zbirali ljudje pri sezonskih obredih, na gostijah in kupčijah.
Odkritje je še toliko zanimivejše, ker so ruševine našli v osrčju ene najbolj strnjenih skupin starodavnih spomenikov na Britanskem otočju. Območje raziskujejo že 150 let, začeli so viktorijanski starinarji, potem so poprijeli arheologi. Toda nikomur od njih se niti sanjalo ni, kaj jim leži pod nogami.
Ko danes stojiš na ozkem pasu kopnega, “Nessu”, se ti ponuja pogled na več značilnih kamenodobnih gradenj, ki sestavljajo jedro te Unescove kulturne dediščine, imenovane Osrčje neolitskega Orkneyja. Kak kilometer stran na holmu, poraslem z resjem, stoji orjaški tolkienski kamniti krog, tako imenovani Brodgarski krog (Ring of Brodgar). Drug tak obredni krog, sloviti Stenneški kamni (Stones of Stennes), je viden z utrjene poti, ki vodi na polotok. Poldrugi kilometer stran leži skrivnostna gomila Maes Howe, velikanska prostorna grobnica, stara več kot 4500 let. Hodnik, ki vodi vanjo, je obrnjen natanko tako, da na večer zimskega solsticija posije vanj zahajajoče sonce in na najkrajši dan v letu razsvetli notranjost.

VIDEO (posnetek je v angleščini):


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.