Avgust 2014 | Zemlja Franca Jožefa

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Cory Richards

Feodor Romanenko je dvignil roke. “Dear colleagues,” je rekel z nagajivim nasmeškom, značilnim zanj, in potem nadaljeval v francoščini z ruskim naglasom. “Dragi kolegi” nista edini angleški besedi, ki ju pozna, vendar sta brez dvoma njegovi najljubši, poleg tega sta bili najprimernejši za pritegovanje pozornosti pestro sestavljene mednarodne skupine, kot je bila naša. Dragi kolegi, predlagam, da se povzpnemo tja gor, je rekel in pokazal proti strmemu, nestabilnemu, grdemu gruščnatemu pobočju. Dragi kolegi, čas je za kosilo! Pojejmo ga tu, na vrhu hriba, preden spet močno zapiha in nas zajame naslednji snežni vihar. Dragi kolegi, se je zvečer veselo pohvalil pred našo druščino, danes je moji skupini uspelo pet čudovitih odkritij, med njimi odkritje dveh vrst bazalta! In nekaj mezozojskih usedlin! Našli smo tudi dokaze o nedavnem umiku ledenikov. Romanenko je geomorfolog z Moskovske državne univerze in po 28 sezonah na obalah in otokih Severnega ledenega morja ni njegova deška vnema, s katero opravlja delo, še prav nič popustila. Med prebijanjem po neizprosni severni pokrajini opravlja terensko delo z nalezljivim navdušenjem – skrbno si ogleduje, prepoznava vzorce in zbira podatke, ki bi med drugim lahko pomagali odgovoriti na vprašanje, kaj se
dogaja z ledom.

Zemlja FJ_1.jpg

Z njim smo prišli daleč na sever, na rusko visoko Arktiko, na otočje, imenovano Zemlja Franca Jožefa. In čeprav glavni namen naše odprave ni bil ukvarjanje z ledom, je bilo to vprašanje neposredno povezano z večino tega, kar smo preučevali. Pravzaprav je šlo za tri vprašanja: zakaj se večni led tali? Koliko se ga bo stalilo? In kakšne bodo posledice taljenja za okolje? Kadar organiziraš biološko odpravo na polarna območja, najsi gre za Arktiko ali Antarktiko, je vprašanje ledu v današnji dobi podnebnih sprememb vedno pomembno, ne glede na to, ali se z njim ukvarjaš neposredno ali posredno.

Mi smo se z njim ukvarjali posredno. Na sever smo pripluli iz Murmanska čez Barentsovo morje. Članov odprave na Zemljo Franca Jožefa, ki je bila del projekta Neokrnjena morja (Pristine Seas), je bilo skoraj 40, to odročno otočje pa smo nameravali preučiti iz različnih zornih kotov – botaničnega, mikrobiološkega, ihtiološkega, ornitološkega in še katerega. Zemlja Franca Jožefa obsega 192 otokov. Večina jih je zgrajena iz mezozojskih usedlin, ki jih prekriva plast stebričastega bazalta. Njihova notranjost je tako ravna, da bi bili brez ledu (kar v resnici vedno bolj so) videti kot mizaste gore v Arizoni. V preteklosti na njih ni bilo stalnih človeških naselbin – dokler niso Rusi na nekaj otokih postavili raziskovalnih po staj in vojaških oporišč. Njihova navzočnost se je v 90. letih minulega stoletja skrčila na neznaten ostanek nekdanje, danes pa se zaradi taljenja ledu, novih plovnih poti in gospodarskih razlogov spet krepi zanimanje ruske vlade za to območje.

Mesec dni smo križarili med otoki, selili smo se sem ter tja glede na priložnosti, ki so se nam sproti ponujale, in glede na vremenske razmere. Bežali smo pred vetrom, ki je pred seboj potiskal kose razlomljenega morskega ledu in ledene gore; izkrcali smo se tam, kjer so nam to dopuščali severni medvedi; občudovali smo mrože, bele galebe in grenlandske kite; zbirali smo podatke, kjer jih doslej povečini ni zbiral še nihče.

Zemlja FJ_5.jpg
Celo med ruševine Krenklove postaje se je ta ruski čuvaj z odprave Neokrnjena morja napotil oborožen. Previdnost je bila povsem upravičena: leta 2011 je medved tu ubil člana osebja.

Bili smo 800 morskih milj (1481 kilometrov) severno od severnega tečajnika. Pluli smo z ladjo Polaris, predelano turistično ladjo, na kateri so bila stranišča preurejena v laboratorije, mize v jedilnici opremljene z mikroskopi, salon pa je bil poln potapljaške opreme, med drugim tudi suhih oblek, ki so naše potapljače ščitile pred vodo s temperaturo –1° C. V skupini so bili Rusi, Američani, Španci, Britanci, Avstralec in Francoza. Vsak dan se nas je nekaj izkrcalo na obali novega otoka, pred katerim smo se zasidrali, da bi opravili popis vrst, obročkali ptice, prešteli mrože ali nabrali rastline. Drugi so se medtem potapljali v mrzli vodi, jemali vzorce morskih mikrobov, alg, nevretenčarjev in rib. Dnevi na kopnem so bili včasih dolgi, vendar smo se na ladjo vedno vračali pred temo, saj se ni nikdar stemnilo. Sonce ni nikoli zašlo; brez konca in kraja je krožilo po severnem nebu. Potopi so bili kratki, a v vodi je bilo zastrašujoče mraz, celo možem, ki so pod suhimi potapljaškimi oblekami nosili debelo podloženo spodnje perilo, zaradi katerega so bili videti kot nindža želve. To, kako se je Feodor Romanenko loteval stvari in kakšen odnos je imel do vsega, kar smo počeli med odpravo, je bilo ključnega pomena ne le za znanost, temveč tudi za moralo članov skupine, saj je poznavanje geologije združeval z delovnim zanosom.

VIDEO (posnetek je v angleščini):

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.