Avgust 2014 | Vrnitev kajmana

Besedilo: Roff Smith
Fotografije: Luciano Candisani

Kajman_1.jpgČE JIH SPLOH OPAZITE, so videti kot drobcena semena, ki jih je veter raztrosil med ločjem na obrobju kake odročne lagune globoko v notranjosti Brazilije. Počakajte, da se stemni in se zarotniška tišina mokrišča umakne čivkajočemu in cvrkutajočemu zboru – takrat se te male pike polagoma razbežijo in izginejo v temi.
To so čuječe oči mladičev pegastih kajmanov očalarjev, pripadnikov družine krokodilov, komaj dva tedna starih in komaj kaj daljših od svinčnika. Podnevi se skrivajo med vodnim rastlinjem pred čapljami in štorkljami, ki lahko znenada priletijo in si jih privoščijo za prigrizek. Ponoči se odpravijo na lov za žuželkami in polži, ko pa zrastejo, se preusmerijo na večji plen. Če preživijo dovolj dolgo, zrastejo tudi poltretji meter v dolžino in so dovolj močni, da uplenijo kapibaro, velikega glodavca s tega območja. A vse to je stvar prihodnosti. Za zdaj spadajo bolj med plen kot plenilce in se trudijo biti kar najbolj neopazni.
Zgolj v tej laguni se zadržuje na stotine, morda na tisoče pred nedavnim izleglih kajmančkov. V Pantanalu pa je še zelo veliko lagun, kakršna je ta. A to prostrano cvetoče mokrišče ob reki Paragvaj v jugozahodni Braziliji ni le domovanje verjetno največje populacije krokodilov na svetu; je tudi prizorišče ene največjih zgodb o uspehu naravovarstva.
Pred 30 leti je pegastim kajmanom očalarjem zelo slabo kazalo. Neusmiljeno so jih lovili, da so oskrbovali donosni trg s krokodiljim usnjem. Njihovo število se je kritično zmanjšalo.

Kajman_2.jpg

“Nihče ne ve natanko, koliko kajmanov so pobili, a zagotovo nekaj milijonov,” pravi Cleber Alho, biolog z brazilske univerze Anhanguera- Uniderp v mestu Mato Grosso do Sul. Večino terenskega dela v Pantanalu je opravil v 80. letih minulega stoletja, ko je bil lov v polnem razmahu. V sušni dobi so prihajale oborožene tolpe in množično pobijale pegaste kajmane očalarje, ki so se zbirali okrog usihajočih vodnih kotanj. “Kar tam so jih odrli in meso prepustili jastrebom,” pravi Alho. “Včasih sem na rečnih bregovih naletel na cele kupe razpadajočih trupel. Terensko delo je v tistih letih človeka res lahko zamorilo, bilo pa je tudi nevarno, saj so bili coureiros – usnjarji – včasih zelo nasilni.”

Po odločnejšem ukrepanju brazilske vlade proti krivolovcem in po uveljavitvi prepovedi trgovine s kožami prosto živečih krokokodilov leta 1992 se je zmanjšal pritisk na populacijo pegastih kajmanov očalarjev. Za vse drugo so poskrbeli sami kajmani. Po nizu padavinsko izdatnih deževnih dob (to je ustvarilo ugodne razmere za njihovo razmnoževanje) se je število teh živali skokovito povečalo. Danes ocenjujejo, da živi na mokriščih Pantanala kar deset milijonov pegastih kajmanov očalarjev. Kljub temu še niso zunaj nevarnosti, svari Alho. “Zaradi razcveta populacije v Pantanalu lahko ostanejo prezrte težave, s katerimi se ta vrsta spoprijema drugod po Južni Ameriki, kjer se krivolov nadaljuje in populacije izginjajo.” Pa tudi v samem Pantanalu niso povsem varni: ogrožajo jih izsekavanje gozdov, jezovi, turizem, rudarstvo, pristanišča. A vsaj zaenkrat so v vlažni vročini po še eni obilni deževni dobi ti kralji Pantanala trdno ustoličeni na svojem prestolu. – Roff Smith

VIDEO (posnetek je v angleščini):

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.