September 2014 | Neron v drugi luči

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Richard Barnes in Alex Majoli

Dal je umoriti obe ženi in bržkone tudi mater. Nemara je bil res odgovoren za požig rima. Brenkal pa ni ob tem in zdaj nekateri strokovnjaki trdijo, da ni bil zgolj slab.

POD RIMSKIM OPIJEVIM GRIČEM, kjer je danes skromen javni park, ki ga kazijo nedomiselni grafiti in kjer mladeniči brezdelno pobrcavajo nogometno žogo, starejši pari sprehajajo pse, prehodni obiskovalci pa si kurijo z ogljem, leži zakopan del največje palače iz zgodovine večnega mesta.

Palača je tako imenovani Domus Aurea ali Zlata hiša, postaviti pa si jo je dal Neron. Menda še ni bila končana, ko se je leta 68 n. š. 30-letnemu cesarju sesul nori svet in je podložniku ukazal, naj mu z nožem prereže vrat, pri tem pa bojda zahropel: “Kakšen umetnik umira z mano.” Naslednjih nekaj cesarjev je palačo predelovalo ali pa se ni menilo zanjo, Trajan pa je leta 104 njene zidove in oboke uporabil za temelje svojih  slovitih kopeli. Tako pokopana je ostala naslednjih 1400 let docela pozabljena.

Približno leta 1480 so začeli nekateri izkopavati na Opijevem griču in našli razvaline, za katere so mislili, da so Trajanove kopeli. Enemu od izkopavalcev se je udrlo pod nogami in pristal je na kupu grušča ter ugotovil, da zre v strop, še vedno poslikan z razkošnimi freskami. Glas o tem se je razširil po Italiji. Veliki renesančni umetniki – Rafael, Pinturicchio, Giovanni da Udine – so plezali dol v jamo, da bi preučili (in pozneje po palačah in v Vatikanu reproducirali) ponavljajoče se okrasne motive, ki so nazadnje dobili ime groteske, po razmerah v Domusu, ki so spominjale na grotto, podzemno jamo. Nadaljnja izkopavanja so prinesla še večje začudenje: dolge stebriščne hodnike s pogledom na nekdanji prostrani marmorja, nalomljenega v kamnolomih v Egiptu in na Bližnjem vzhodu, s katerim so bili nekdaj prekriti zidovi in obokani stropi; sijajno Osmerokotno sobo s kupolasto streho, ki so jo postavili dobrih 60 let, preden je bil končan vzvišeni Hadrijanov Panteon.

Danes je Domus Aurea zaradi delnega sesutja stropa leta 2010 zaprt za javnost. Zaposleni še vedno vsak dan hodijo vanj, da skrbijo za freske in krpajo luknje, skozi katere zamaka, a tega okultnega dela sprehajalci po parku osem metrov nad svojimi glavami niti ne opazijo. Rimski arhitekt Luciano Marchetti je vse do nedavne upokojitve nadziral dela v Zlati hiši. Nekega jutra je stal v mrazu podzemne temote Osmerokotne sobe v vzhodnem delu palačnega sklopa. Z baterijsko svetilko v roki je strmel v obokani osmerokotni strop, ki meri od enega kota do drugega 15 metrov in je od zunaj podprt z oboki sosednjih sob, zato kot kak NLP brez vidne podpore lebdi v zraku.

“Kako zelo me ganejo,” je dejal tiho in pokazal na samostoječe prekladne oboke nad vrati. “Tako prefinjenega stavbarstva dotlej še ni bilo. Seveda je Panteon čudovit. Toda njegova kupola počiva na valju, ki so ga zgradili iz opek. To kupolo pa držijo v zraku strukture, ki jih ne vidiš.” Potem je zavzdihnil in zamrmral latinski izraz damnatio memoriae – uničenje spomina – pa ne zgolj spomina na usodo palače, temveč tudi na dosežke njenega lastnika.

Takoj jugozahodno od tega krila Domusa Auree, tik onkraj večno brenčavega rimskega bulvarja in natanko nad nekdanjim Neronovim umetnim jezerom, stoji Kolosej. Svetovno znani amfiteater, ki ga je dal zgraditi Vespazijan v letih po Neronovem samomoru, so očitno poimenovali po več kot 30 metrov visokem kipu Nerona v podobi boga sonca – tako imenovanem Neronovem kolosu – ki se je nekdaj dvigal nad to dolino. Danes obišče Kolosej 10.000 in več ljudi na dan. Izdelovalec obutve Diego Della Valle, vešč PR-a, je poklonil 25 milijonov evrov za obnovo starodavnega poslopja. Od prodanih vstopnic za Kolosej majhen tok denarja odcurlja za še vedno potekajočo obnovo vlažne in z deskami obite palače čez cesto.

Razvaline razkošnih cesarskih poslopij se raztezajo takoj zahodno od Koloseja na griču Palatin. Aprila 2011 je Posebno nadzorništvo za arheološko zapuščino Rima na Palatinu in v drugih bližnjih krajih odprlo razstavo, posvečeno Neronovemu življenju in delu. Prvič so bili na ogled številni stavbarski in kulturni prispevki tega pošastnega vladarja; na območju Palatina so slovesno pokazali nedavno izkopano sobo, za katero je marsikdo prepričan, da je bila slovita Neronova coenatio rotunda, vrteča se jedilnica s prostranim razgledom na Albanske griče. Razstavljavci so vedeli, da bo sleherna razstava o zloglasnem Neronu privabila obiskovalce. Niso pa pričakovali, da se jih bo nanjo zgrnilo več kot na katerokoli drugo, kar so jih pripravili v desetih letih delovanja.

“No, prinaša dober zaslužek,” je dejal plešasti 77-letni Roberto Gervaso sokoljega pogleda, ki je napisal biografski roman Neron, izdan leta 1978. “Posneli so kup filmov o njem, a se niso mogli upreti temu, da bi ga močno karikirali. Pa je bilo to povsem nepotrebno – saj je bil že sam malček karikiran. Takšna slikovita izprijenost privlači biografe. Nikoli se ne bi lotil življenjepisa svetega Frančiška! Nedvomno bi raje večerjal z Neronom kot s Hadrijanom.” Tistega dne je bil obsojen na večerjo z mano. Sedela sva na prostem, vsega sto metrov od spečega Domusa Auree, v Osterii da Nerone, eni od zgradb v Rimu, ki se imenujejo po tem cesarju. “Restavracija je vedno polna,” je dejal Gervaso in vztrajal, da je v tem povezava. “Bil je pošast. A ni bil samo tak. Tisti pred njim in za njim niso bili čisto nič boljši. Prave pošasti, kot sta bila Hitler in Stalin, niso imele (Neronove) domišljije. Šedanes bi sodil k avantgardi, bil bi pred časom.” “Pred 35 leti sem napisal knjigo o njem, da bi ga rehabilitiral. Morda lahko vi storite kaj več.”



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.