September 2014 | Povsem drugi svet

Besedilo: Kennedy Warne
Fotografije: Brian Skerry

“Če bi nezemljan obiskal zemljo za en sam dan in bi želel videti koralni greben,” pravi Enric Sala, gostujoči raziskovalec društva national geographic society, “bi mu pokazal milenijski atol.”

Nezemljan bi videl del otočja, ki je morda najbolj neokrnjeno v Tihem oceanu. Sestavlja ga pet odročnih otočkov: Karolinin (pravijo mu tudi Milenijski) otok, Flintov otok, Vostok, Maldenov in Starbuckov otok; skupaj sestavljajo južne Ekvatorske otoke. Morje, ki obliva te nenaseljene koščke kopnega 2400 do 3400 kilometrov južno od Havajev, je med zadnjimi območji neokrnjene divjine v sicer izčrpanem oceanu.

Zdaj bo območje zavarovano. Kiribatska vlada je pred nedavnim okrog vsakega od teh otokov razglasila 12 navtičnih milj širok pas, v katerem je ribolov prepovedan. Ta njena odločitev je plod prizadevanj morskega ekologa Enrica Sale, vodje projekta Neokrnjena morja (Pristine Seas), ki poteka pod pokroviteljstvom društva National Geographic Society. Namen projekta je dokumentirati in ohraniti, kar je ostalo od najbolj neokrnjenih morskih območij na svetu. Sala se je vzpostavitve morskega rezervata južni Ekvatorski otoki nadejal, vse odkar je leta 2009 vodil odpravo na te otoke. “Po kateremkoli merilu – gostoti koral, ribji biomasi, številu plenilcev, biotski raznovrstnosti – so ekološko osupljivi.”

Med odpravo leta 2009 so se potapljači več kot tisoč ur potapljali v morju okrog petih otokov. Kar so videli, jih je osupnilo. Na nekaterih grebenih so bile korale tako goste, da so prekrivale 90 odstotkov morskega dna – neprimerljivo več od 5 do 10 odstotkov, kolikor znaša prekritost dna s koralami v Karibskem morju.

Po vsem Tihem oceanu so zaradi zvišanja temperature  morske vode, ki ga je povzročil vremenski pojav El Nino, korale množično poginjale. A kot vse kaže, so jo grebeni južnih Ekvatorskih otokov odnesli brez množičnega pogina ali bolezni. “Vemo, da se je ta del oceana občutno segrel in pričakovali smo odmrle korale, vendar so bili grebeni povsem nedotaknjeni – popolni,” je povedal Sala. Korale so odpornejše tam, kjer so neprizadeti tudi drugi elementi morskega ekosistema. Ponekod v laguni Milenijskega otoka je bila gostota zev do 40 na kvadratni meter – kar je skoraj nepredstavljivo, saj te školjke sicer množično nabirajo zaradi mesa in lupin. “Število zev se je v lagunah večine atolov zelo zmanjšalo,” pravi Sala. “V laguni Milenijskega atola pa so koralni grebeni tlakovani z njimi.”

Najpogostejša vrsta, Tridacna maxima, je znana pod imenom “navadna zeva”. Te školjke so nekaj daljše od 30 centimetrov, a so videti prave pritlikavke v primerjavi s pripadnicami največje vrste školjk, Tridacna gigas, orjaških zev, ki v dolžino zrastejo do 1,3 metra. Na prvi pogled je videti, kot bi imele navadne zeve ustnice naličene z modrim, indigo modrim, zelenim ali rdečilom kake druge barve. Kadar so školjke odprte, iz njih molijo mesnati plašči, ki jim barvo dajejo pigmentne celice, zato spominjajo na ustnice. Te velikanske školjke se prehranjujejo s precejanjem vode in so čistilci morja. Mikrobiologi, člani odprave, so izmerili vsebnost bakterij v vodi pri vsakem atolu, ki so ga obiskali. Ugotovili so, da je najmanjša v laguni Milenijskega atola, na gosto poseljeni s školjkami. Bakterije povzročajo bolezni pri koralnjakih, ribah, školjkah in rakih. Nizka vsebnost bakterij v morski vodi je znak zdravega morskega ekosistema.

Južni Ekvatorski otoki niso bili vselej tako čudovito odmaknjeni. V 19. in 20. stoletju so na nekaterih izkoriščali naravne vire, denimo pobirali gvano in nabirali kokosove orehe. Leta 1957 so Britanci izvajali atmosferske jedrske poskuse v bližini Maldenovega otoka. Vendar pod vodo človeški vplivi niso vidni. Sala je s svojo skupino na južnih Ekvatorskih otokih popisal 325 ribjih ocene ribje biomase (skupne mase) pa so bile med najvišjimi, kar so jih kdaj določili na koralnih grebenih. Na več mestih so potapljači videli ogrožene napoleonske ustnače, ki so med največjimi grebenskimi ribami na svetu. Zaradi grbe na čelu odraslih samcev tem ribam pravijo tudi buškaste ustnače. V dolžino zrastejo več kot dva metra in so dovolj velike, da jih včasih spremljajo manjše ribe, podobno kot morske pse in mante.

VIDEO (posnetek je v angleščini):

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.