Oktober 2014 | Gorsko zatočišče

Besedilo: Brook Larmer
Fotografije: Aaron Huey

V bližini kamnitega stražnega stolpa so se ob zori začeli zbirati možje, v žuljavih rokah so pestovali nože. Po celonočnem sneženju – prvem tisto zimo v Svanetiji, območju visoko na gruzijskem Kavkazu – se je napovedoval ledeno jasen dan. Znenada se je nad vasjo Čolaši pod 21 metrov visokim stolpom, ki skupaj z drugimi oblikuje podobo tega starodavnega kraja, pokazal venec do 4570 metrov visokih vrhov.

Ti že stoletja skrivajo in varujejo pred zunanjim svetom eno zadnjih še živih srednjeveških kultur. Vse je potihnilo, ko je Zviad Džačvliani, krepak nekdanji boksar s sivečo bradico, popeljal može – in trmoglavega bika – na dvorišče, od koder se je lepo videlo v dolino, prekrito s snegom. Besede niso bile potrebne. Slavili so 40. dan po smrti ljubljenega človeka. V svanskem jeziku se ta praznik, posvečen spominu na pokojnega, imenuje ormoci, tistega jutra pa naj bi počastili spomin na Džačvlianijevo babico. Možje so vedeli, kaj jim je storiti, saj svanske šege in navade – darovanje živali, obredno striženje brad, krvno maščevanje – v tem neukročenem kotičku Gruzije negujejo že več kot tisoč let. “V Svanetiji se stvari spreminjajo,” je dejal 31-letni Džačvliani, ki ima tri otroke. “Toda naše izročilo bo živelo naprej. Imamo ga v krvi.”

Na dvorišču je bika zasukal proti vzhodu, kjer se je sonce počasi dvigalo nad nazobčani vrh Tetnuldija v bližini meje z Rusijo. Svani so že davno pred prihodom krščanstva v prvem tisočletju častili Sonce in ta duhovna sila je – skupaj z ognjem, ki je izpeljanka iz nje – še vedno vključena v tamkajšnje običaje. Ko so se možje z noži zbrali pred Džačvlianijem, je ta zlil na tla kozarec žganja, daritev v spomin na babico. Postarni stric je odžebral blagoslov. Potem pa je bratranec, ki je z roko zaslanjal plamen pred vetrom, s svečo posmodil biku dlake na čelu, križu in plečih. Znamenje križa, upodobljeno z ognjem. Po blagoslovu so možje živali namestili zanko okrog noge in vrv z družnim potegom ohomotali okoli veje jablane, medtem ko je žival tulila. Džačvliani jo je zgrabil za roge, neki drug vaščan pa je iz nožnice izvlekel naostreno bodalo, pokleknil k biku in mu domala nežno otipal žilo na vratu.

Svanetija map.jpg

V zgodovini so številni mogočni imperiji – arabski, mongolski, perzijski in osmanski – z vojskami plenili po Gruziji, ločnici med Evropo in Azijo. A domovina Svanov, skrita med kavkaškimi soteskami, je ostala neosvojena, vse dokler ni sredi 19. stoletja dobila nadzora nad njo Rusija. Osamitev je izoblikovala narodno zavest Svanov – in zgodovinsko vrednost Svanetije. V nevarnih časih so iz nižinske Gruzije pošiljali ikone, dragulje in rokopise v gorske cerkve in stražne stolpe, da so jim jih tam poskrili na varno, in tako Svanetijo spremenili v zakladnico zgodnje gruzijske kulture. Svani so zaščitniško vlogo vzeli resno; tatove ikon so izgnali iz vasi ali pa jih je, kar je bilo še huje, doletelo božje prekletstvo.

Prebivalcem Svanetije pa je v njihovi gorski trdnjavi uspelo ohraniti še celo starejšo kulturo: svojo lastno. Do 1. stoletja pr. n. š. so Svani sloveli kot neustrašni bojevniki, o njih pa je pisal že grški geograf Strabon. (S tem, ko je poročal, da so za izpiranje zlata iz rek uporabljali ovčje kože, je podžgal ugibanja, ali ni bila morda Svanetija navdih za zgodbo o zlatem runu, ki ga je šel iskat Jazon z argonavti.) Do uveljavitve krščanstva okrog 6. stoletja je bila svanska kultura že globoko zakoreninjena – imeli so svoj jezik, bogato glasbeno izročilo in zapleten kodeks časti, maščevanja in družbene pravičnosti. Že če bi bilo nekaj sto kamnitih stražnih stolpov, ki se dvigajo nad svanske vasi, edina zapuščina te starodavne družbe, bi bilo dovolj impresivno.

Toda te utrdbe, ki so jih postavili v glavnem od 9. do 13. stoletja, niso pomniki izginule civilizacije, so najopaznejša znamenja kulture, ki se je skoraj čudežno obdržala v stoletjih. Svani, ki še vedno živijo v Zgornji Svanetiji – kjer so nekatere najviše ležeče in najbolj samotne vasi na Kavkazu – se trdno oklepajo običajev petja, žalovanja, praznovanja in neustrašno branijo družinsko čast. “Svanetija je živ etnografski muzej,” pravi Richard Bærug, norveški znanstvenik, ki ima tu hišo in pomaga reševati svanski jezik, v glavnem nepisani jezik, za katerega številni strokovnjaki menijo, da je starejši od sorodnega gruzijskega z več govorci. “Ni ga drugega kraja, kjer bi še živele šege in navade evropskega srednjega veka.” Video: (posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.