November 2014 | Žalost na gori

Besedilo: Chip Brown
Fotografije: Aaron Huey

Nepričakovan plaz je pokončal 16 najemnih delavcev alpinističnih odprav na Mount Everest in za vekomaj spremenil življenje na gori.

18. aprila 2014 Reševalci približno tri ure po nesreči na Ledenem slapu izkopavajo preživele in trupla okrog ledene gmote, ki je bila velika kot hiša. Enajst od 16 žrtev je umrlo na enem samem mestu zgoraj levo, tam, kjer iščejo reševalci.

16 PREMINULIH: MINGMA NURU, DORJE SHERPA, ANG TSHIRI, NIMA SHERPA, PHURBA ONGYAL, LHAKPA TENJING SHERPA, CHHIRING ONGCHU SHERPA, DORJE KHATRI, THENDORJE SHERPA, PHUR TEMBA SHERPA, PASANG KARMA SHERPA, ASMAN TAMANG, TENZING CHOTTAR, ANKAJI SHERPA, PEM TENJI SHERPA, ASH BAHADUR GURUNG

Na dan, ki se je izkazal za najbolj črnega v zgodovini vzponov na najvišjo goro sveta, je 29-letni šerpa Nima Chhiring iz vasi Khumjung, mož z lici, ožganimi od sonca, in s šopom črnih las, ob treh zjutraj krenil na delo. Na hrbtu je tovoril 29-kilogramsko jeklenko plina za kuhanje. Za njim je ostala začasna vasica baznega tabora Everest, kjer so člani 40 mednarodnih odprav v šotorih spali ali pa se na redkem zraku 5270 metrov visoko zgolj nemirno premetavali. Nad njim je v temi migotal niz naglavnih svetilk, ko se je več kot 200 šerp in drugih nepalskih najemnih delavcev v gosjem redu pomikalo čez Ledeni slap na ledeniku Khumbu.

Ledeni slap, ki velja za enega najnevarnejših odsekov na poti na katerikoli redno naskakovani vrh sveta, je strm, nenehno spreminjav blodnjak majavih serakov in ledeniških razpok ter zveriženih kosov ledu, ki se sesuvajo 610 metrov globoko v globel med zahodnim grebenom Mount Everesta in Nuptsejem, vršacem, ki se pne 7861 metrov visoko nad baznim taborom. Številni njegovi tovariši so se že bolj zarana tistega dne, 18. aprila, podali čez Ledeni slap. Pozajtrkovali so običajna čaj in jed iz ječmenove moke, tako imenovano campo, in si oprtali tovor, ki so si ga bili pripravili prejšnji večer. Nekateri so tovorili vrvi, lopate za sneg in drugo opremo, potrebno za napeljevanje vrvnih ograj vse do vrha Everesta 8850 metrov visoko.

Drugi so si naložili opremo, potrebno za postavitev štirih vmesnih taborov više na gori – spalne vreče, jedilne šotore, mize, stole, lonce in celo grelnike, preproge in plastično cvetje, ki naj bi strankam polepšali obede. Na nekaterih je bilo še vedno opaziti ostanke pražene ječmenove moke, ki so si jo prejšnji dan med svetim obredom pudža drug drugemu vtirali v obraz, ko so se obračali na boginjo z Everesta Jomo Miyo Lang Sangmo s priprošnjo za varno pot in “dolgo življenje”. Številni od teh plezalcev so že večkrat prehodili pot v obe smeri, odkar so jo na začetku aprila odprli posebej izurjeni šerpe, tako imenovani strokovnjaki za Ledeni slap. Vrvne ograje in aluminijaste lestve, ki so premoščale razpoke in špranje v ledu, niso bile napeljane nič posebej drugače kakor v drugih alpinističnih sezonah, le da so potekale bliže plazljivi Zahodni rami, kjer se je 300 metrov više zlovešče bočil ledenik.

Večina šerp je bila, čeprav otovorjena tudi s 45 kilogrami, dovolj čila, da je 3,3 kilometra dolg vzpon do tabora I opravila v treh urah in pol ali še prej. Uro hoda nad baznim taborom je Nima Chhiring, ki je bil najemnik kitajske odprave, dosegel območje, znano kot Polje pokovke, kjer se je smer med razmetanimi ledenimi razbitinami strmo vzpela in je bilo vse polno aluminijastih lestev. Naprej od tam, kjer se je strmina položila v tako imenovano Nogometno igrišče, so plezalci pogosto počivali in nič nenavadnega ni bilo, če so slišali ječanje ledu, ko je ledenik Khumbu drhte polzel navzdol za približno meter na dan. Nad Nogometnim igriščem je bilo še eno posebej nevarno območje z ledenimi gmotami, velikimi kot hiša, in majavimi stolpi, po tem pa bi imel Nima Chhiring lagodnejšo pot, saj se ledenik Khumbu zravna v prostrano belo ravan, tako imenovano Zahodno globel.

Okrog šestih zjutraj je dosegel vznožje približno 12 metrov visoke ledene stene. Tam se je s težkim tovorom na hrbtu, kovinskimi derezami na nogah in prižemo v rokah, s katero se je vpenjal in izpenjal, ko je šel mimo sider vrvne ograje, lotil nerodnega plezanja po treh skupaj zvezanih aluminijastih lestvah. Ko je priplezal do vrha, je zaprepaden opazil več deset najemnih delavcev, ki so obtičali v zastoju na ledeni vesini, veliki kot jedilnica. Nekateri so postavali naokrog in kadili. Drugi so čakali v vrsti, da bi sestopili čez jašek po dveh povezanih lestvah. Vsaj enkrat tisto jutro je polzeči se led zakrivil, da so se sidra na spodnjem koncu zrahljala, zaradi česar se je promet po poti ustavil.

Tisti, ki so ta del dosegli ob petih zjutraj, so naleteli na dolge zastoje, četudi so lestve do takrat že na novo učvrstili. Ko je dobro uro zatem prišel tja Nima Chhiring, so bila sidrišča spet zrahljana. “Mislim, da je tam v zastoju obtičalo več kot sto ljudi; številni so, držeč se za vrv, sestopali. Pol ure je trajalo, da si prišel tam čez. Takrat me je postalo pošteno strah,” je dejal.

Video: (posnetek je v angleščini)

Še več videov, si lahko ogledate v kategoriji DODATNO.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.