Januar 2015 | Prvo leto življenja

Besedilo: Yudhijit Bhattacharjee
Fotografije: Lynn Johnson

Ko se je konec 80. let po ameriških mestih razširila prava epidemija uživanja t. i. kreka, je neonatologinjo Hallam Hurt iz Philadelphie zaskrbelo, kako bodo zaradi tega prizadeti možgani otrok, ki so se rodili materam odvisnicam. S sodelavci se je lotila preučevanja otrok iz revnih družin. Štiriletnike, ki so bili izpostavljeni mamilu, so primerjali s štiriletniki, ki mu niso bili. Nobenih pomembnih razlik niso odkrili. Ugotovili pa so, da so imeli vsi ti otroci inteligenčni količnik veliko nižji od povprečja. “Otročički so bili srčkani, inteligenčni količnik pa so imeli 82 ali 83,” je dejala Hurtova. “Povprečni inteligenčni količnik je 100. Grozljivo.”

Ta ugotovitev je raziskovalce spodbudila, da  so se posvetili ne temu, po čemer sta se skupini razlikovali, temveč temu, kar jima je bilo skupno: odraščanju v revščini. Da bi bolje razumeli okolje, v katerem so živeli ti otroci, so se odpravili k njim domov s seznamom vprašanj. Povpraševali so, ali imajo otroci doma vsaj deset otroških knjig, kasetnik za predvajanje otroških pesmi in igrače za spodbujanje učenja števil. Zapisali so si, ali so se starši ljubeče pogovarjali z njimi, si vzeli čas, da so jim odgovarjali na vprašanja, jih večkrat objeli, poljubili in pohvalili.

Ugotovili so, da imajo otroci, ki so bili doma deležni več pozornosti in ljubezni, višji inteligenčni količnik. Tisti, ki so jih domači bolj spodbujali k spoznavanju in učenju, so se bolje odrezali pri jezikovnih nalogah, tisti, ki so bili deležni predvsem topline, pa pri nalogah, povezanih s pomnjenjem. Leta pozneje, ko so bili ti otroci že najstniki, so jim raziskovalci slikali možgane z magnetno resonanco in slike primerjali s podatki, koliko ljubeče skrbi je bil vsak od njih deležen pri štirih in osmih letih. Našli so očitno povezavo med ljubečo skrbjo pri štirih letih in velikostjo hipokampusa – dela možganov, ki je povezan s pomnjenjem – povezave med ljubečo skrbjo pri osmih letih in velikostjo hipokampusa pa niso našli. Ti izsledki so pokazali, da je okolje, v katerem je otrok deležen čustvene podpore v najrosnejših letih, ključnega pomena.

Philadelphijska raziskava, katere izsledki so bili objavljeni leta 2010, je bila ena prvih, ki so pokazale, da izkušnja v otroštvu oblikuje ustroj razvijajočih se možganov. Odtlej so še druge raziskave dokazale povezavo med socialnoekonomskim položajem in razvojem možganov. Četudi so v možganih že ob rojstvu vzpostavljene povezave, ki omogočajo neverjetno zmogljivost, so zelo odvisni od okoljskih dražljajev, saj se le tako še naprej vzpostavljajo povezave v njih. Zdaj znanstveniki odkrivajo, kako natanko ta razvoj oblikuje medsebojni vpliv prirojenega in privzgojenega. Ko kukajo v možgane otrok z novimi načini slikanja, razvozlavajo skrivnost tega, kako se otrok, ki ob rojstvu komajda kaj vidi, nauči govoriti, voziti tricikel, risati in si pri petih letih omisli namišljenega prijatelja. Čim več odkrijejo o tem, kako otroci v tem obdobju usvajajo jezik, števila in čustveno razumevanje, tem bolj ugotavljajo, da so človeški možgani neverjetna naprava za učenje. Prihodnost tega orodja pa je – bolj ali manj – v naših rokah.

Če je to, da se skupek celic preobrazi v dojenčka, eden največjih čudežev življenja, ni nič manj neverjeten niti prehod iz nebogljenega otročiča v hodečega in govorečega malčka, ki se je sposoben pogajati o tem, ali bi že šel spat ali ne. Ko sem raziskoval za tole reportažo, sem ta čudež opazoval na svoje oči, saj se je hčerka v tem času iz brcajoče kepice, ki je zgolj s predirljivim jokom sporočala, da je lačna, prelevila v bojevito triletnico, ki vztraja, da ne more iz hiše brez sončnih očal. Razcvet njenih miselnih in čustvenih sposobnosti je bil niz čudežev, ki je še poglobil mojo osuplost nad tem, kako spretno otroški možgani dojemajo svet. Mejnike, ki jih je dosegala, poznajo vsi starši. Pri dveh letih je vedela dovolj, da je doumela, da me ni treba držati za roko, ko hodiva po pločniku; po moji roki je segla le, kadar sva nameravala čez cesto. Pri približno isti starosti se je naučila z blazinico na podplatu zapreti odtok v kadi – in je kratko prhanje spremenila v zabavno kopanje. Še preden je dopolnila tri leta, je bila sposobna dolgih pogovorov in kovanja kratkih rim.

Video:
(posnetek je v angleščini)

 

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.