Marec 2015 | Rojstvo umetnosti

Besedilo: Chip Walter
Fotografije: Stephen Alvarez

Bilo je, kot bi vstopili v golt orjaške živali. Po jeziku kovinske steze, usločenem navzgor in potem iztegnjenem navzdol v temoto spodaj. Strop se je znižal in mogočni jamski steni sta se ponekod tako približali, da sta se mi dotaknili ramen. Potem sta se apnenčasti krili razprli in vstopili smo v trebušje prostrane dvorane. Tu so bili jamski levi. Pa dlakavi nosorogi, mamuti in bizon, menažerija starodavnih bitij v brezglavem diru, v medsebojnih obračunih, zalezujoč plen v gluhi tihoti.

Zunaj jame, v stvarnem svetu, jih že davno ni več. A to ni bil stvarni svet. Na osenčenih in razpokanih stenah vse te živali ostajajo pri življenju. Pred približno 36.000 leti je nekdo, ki je živel v času, nedoumljivo drugačnem od našega, pri migotavi svetlobi ognja zakoračil skozi prvotno ustje votline v dvorano, kjer smo stali, in začel risati na gole stene: jamske leve, črede nosorogov in mamutov, veličastnega bizona malo stran na desni in himero – polbizona, polžensko – v profilu, pričarane iz velikanskega stožčastega skalnega previsa. V drugih dvoranah so bili konji, kozorogi, pragovedo; sova, z enim prstom z blatom zarisana na kamnito steno; velikanski bizon, oblikovan iz odtisov dlani, pomočenih v rdečo kredo; in pohajkujoči jamski medvedi, kot bi iskali kotiček za dolgo zimsko spanje. Marsikatera slikarija je bila narisana z eno samo dovršeno nepretrgano črto. Umetniki so menda v tisoč in tisoč letih upodobili 442 živali in pri tem za slikarsko platno uporabili 36.000 kvadratnih metrov jamskih površin. Nekatere živali so same, celo skrite, večina pa jih je združena v orjaški mozaik, kakršen je bil ta, ki sem ga gledal v najglobljem delu podzemne votline.

Umetnost _v1.jpg

Jamo, ki jo je pred 22.000 leti zasul podor kamenja, so odkrili decembra 1994, ko so se trije jamarji, Eliette Brunel, Christian Hillaire in Jean- Marie Chauvet, zrinili skozi ozko razpoko v skalni steni in se spustili skozi temni vhod. Odtlej tako imenovano jamo Chauvet-Pont-d’Arc francosko ministrstvo za kulturo skrbno varuje. Sodimo med redke, ki jim je bilo dovoljeno po sledeh starodavnih umetnikov. Ob častitljivosti teh risb se zdijo slovite egiptovske piramide prave mladenke, kljub temu je vsaka poteza z ogljem, vsak kanec rdeče krede videti svež, kot bi bil od včeraj. Njihova lepota nam razkloni občutek za čas na dvoje. Ta hip smo zasidrani v sedanjosti, hladno opazujemo; naslednji hip vidimo slike, kot bi vsa umetnost – vsa civilizacija – šele morala vznikniti.
Kako se je tak človeški dosežek sploh porodil, tako davno, kot strela z jasnega? Do pred kratkim so menili, da so risbe, ki so jih našli na stenah dobro znanih jam iz poznega paleolitika na jugu Evrope, kot so Altamira, Lascaux in Chauvet, izraz višje vrste ljudi – nas, ki smo prišli na to celino in pregnali surove neandertalce brez trohice umetniškega čuta, ki so tu živeli in se razvijali na stotine tisočev let. A izkaže se, da je zgodba veliko bolj zapletena in zanimivejša. Začenja pa se, kot je pri zgodbah pogosto, v Afriki.

CHRISTOPHER HENSHILWOOD je zravnal skoraj dva metra visoko postavo, si otrkal prst z rok in se zastrmel v Indijski ocean. Stal je na sami konici Afrike in razen prostranih, od morja prebičanih skal 25 metrov niže ni bilo med njegovimi čevlji in Antarktiko ničesar več, le 2400 kilometrov valovitega, belo razpenjenega morja. “Ni bil slab dan,” je dejal z baritonom, ki je zvenel kot glas božji, če bi Bog zavijal po južnoafriško, kajpada.
Res, dan ni bil slab. Henshilwood z južnoafriške Univerze Witwatersrand in norveške Univerze v Bergnu je s sodelavci vse dopoldne izkopaval na najdišču v spodmolu Klipdrift in dodal še nekaj kosov kamenega orodja in drugih novih najdb k vedno številnejšim dokazom, da so moderni ljudje te hribe in plitve jame s prekinitvami poseljevali več kot 165.000 let. A doživel je tudi že boljše dneve. Nekatera od najbolj nepozabnih odkritij so iz jame Blombos 45 kilometrov vzhodno od Klipdrifta, blizu kraja, kjer se je, ko je bil še otrok, igral. Nekega dne leta 2000 je njegova skupina izkopala majhen kos rdeče krede z vrezaninami, malce manjši od mobilnega telefona na poklop. Rdeča kreda ali okra je v tem delu Afrike pogosta in jo že tisočletja uporabljajo za vse mogoče, od poslikavanja teles do konzerviranja hrane. A ta kos je bil drugačen: pred približno 75.000 leti je neki spretnež vanj vpraskal vzorec prekrivajočih se vzporednih trikotnih oznak.

Nihče ne ve, kaj naj bi te oznake pomenile, saj so jih doslej našli že na 13 drugih kosih krede. Podpis? Izračun? Pradaven seznam, kaj je treba priskrbeti? Kakršenkoli že je bil njihov namen, 35.000 let so starejše od kateregakoli drugega znanega nespornega pričevanja o uporabi simbolike v tistem času. Odkritje je sprva povzročilo velike polemike. Nekateri znanstveniki so imeli košček kamna za izjemo, za zgolj naključno kracarijo ali čečkarijo. “Rekli so, da ne pomeni nič,” je dejal Henshilwood. “Rekli so vse, kar je mogoče slabega reči.” Drugi pa so ga imeli še pravočasno za pomembno najdbo.

Video:
(posnetek je v angleščini)

 

Še več videoposnetkov pa si lahko ogledate v zavihku DODATNO.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.