April 2015 | Nemirna Indija

Besedilo: Anthony Loyd
Fotografije: Lynsey Addario

Na robu gozda je živel in umrl mož z mnogoterimi imeni, ki je bil spreten s puško. Nekateri so ga poznali pod imenom Prashant, drugi so ga klicali Paramjeet. Da bi še bolj zavedel indijske oblasti, ki so mu bile za petami, se je včasih predstavil z imenom Gopalji, z lažnim imenom drugega vodje upornikov. Ko sem se sestal z njim, še ni minilo prav veliko časa od takrat, ko je sejal smrt, predstavil pa se mi je spet z drugim imenom. “Tovariš Manas,” je dejal, ko je stopil iz sence orjaškega oreha z avtomatsko puško v roki. Bil je drobne postave, njegovo suhljato telo in izpiti obraz sta pričala o tegobah, ki jih je prenašal zaradi malarije, tifusa, vojne in življenja v gozdu.

Indija_menza_516px.jpg

Dan se je že prevešal v večer in sonce je tonilo za obzorje. V temnečem zelenju bližnjih riževih polj so se zarisovali obrisi kakega ducata oboroženih tovarišev, čakajočih v pripravljenosti. Manas je bil z možmi na poti drugam, zato za pogovor ni bilo veliko časa. V Indiji so znani kot naksaliti: maoistični uporniki, ki igrajo osrednjo vlogo v najdolgotrajnejšem in najtrdovratnejšem sporu v državi. Ta desetletja trajajoča vojna, v kateri danes v Indiji ugasne več življenj kot v pojemajočih spopadih v Kašmirju, po besedah nekdanjega premiera Manmohana Singha “bolj kot karkoli drugega ogroža notranjo varnost Indije”. V izbruhu nasilja 24 ur pred najinim srečanjem so komaj 27-letni Manas in njegovi možje onkraj venca gričev, pod katerimi sva se sestala, iz zasede ubili šest in ranili osem policistov. S tem napadom so se naksaliti spet znašli na naslovnicah indijskih časopisov in varnostne sile so se silovito odzvale.

Patrulje in helikopterji so krožili po območju, preiskovali vasi in prečesavali gozd. Pravzaprav bi morali naksaliti že davno končati na smetišču zgodovine, saj se borijo in pobijajo v imenu že pred desetletji umrlega kitajskega komunističnega voditelja Mao Zedonga, in to v deželi, ki je ni nikoli obiskal – in je povrhu še jedrska sila. A vojno, ki jo bijejo v razgretem zakulisju indijskega energetskega razcveta, podžigajo potrebe po razvoju in globalizacija gospodarstva. Osrednjo vlogo v oživljenem uporu pa igrajo mineralne surovine in boj za zemljo. Tako so zdaj zaradi potreb Indije po energiji in povpraševanja industrije po surovinah jezni morilci iz gozdov povezani s premogovništvom in proizvodnjo jekla in energije. Naksaliti so pomoč poiskali pri indijskih staroselcih Adivasijih, eni najbolj zapostavljenih skupnosti v državi. Namesto da bi njihov upor – ki temelji na ustrahovanju, izsiljevanju in nasilju – polagoma zamrl in bi se ga spominjali le še kot stranpoti iz preteklosti, zdaj simbolizira nesoglasje, ki napoveduje mračno prihodnost. Razvoju nasprotuje s tradicijo, v središču tega spora pa so se znašle z mineralnimi surovinami najbogatejše indijske zvezne države. Manas, kljub mladosti že naksalitski “poveljnik območja”, je bil trdno prepričan, da bodo socialne krivice, ki jih doživljajo revni, njegovo gibanje nekoč popeljale do zmage.

Indija_sola_516.jpg

Padec vlade v Delhiju naj bi bil po njegovem nekaj neizogibnega. “Ko tiger odraste, se postara in umre,” mi je zagotovil z žarom v očeh, značilnim za radikalce po vsem svetu, “in tudi vlada, ki jo rušimo, je stara, razkraja se in je pripravljena na smrt. Naša revolucija je mlada in zagotovljena ji je rast. To so zakonitosti vesolja. V boju med politiki in novo družbo, ki jo vodijo ljudje, bodo zmagali ljudje.” Govoril je, dokler ni sonce utonilo za drevesa, potem pa je z možmi zdrsnil v zavetje gozdnih senc. Varnostne sile so se bližale in paziti so morali, da jih ne bi obkolile.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.