April 2015 | Lincoln

Besedilo: Adam Goodheart
Fotografije: Eugene Richards

Globoko pod ameriškim Kapitolom, za debelim steklom, na varnem za kovinsko mrežo stoji črn podest, kot da bi šlo za kaj nevarnega, tempirano bombo, ki jo bo zdaj zdaj razneslo. Po svoje nemara tudi je nekaj takega. Mizarji so te v žamet odete pare, tako imenovani Lincolnov katafalk, naredili aprila 1865, da bi v rotundi poslopja postavili na ogled krsto pokojnega predsednika; grobe smrekove deske, ki so jih v naglici zbili skupaj, zakriva temna tkanina. Odtlej ta oder prinesejo ven vsakič, ko kakega narodnega mučenika ali junaka položijo na slovesne pare: Jamesa Garfielda, Williama McKinleyja, Johna F. Kennedyja, Douglasa MacArthurja.

Prvi Američani

Preostali čas katafalk leži v niši v središču za obiskovalce Kapitola in čaka na smrt naslednjega velikega Američana, trume turistov, ki se sprehajajo mimo, pa ga večinoma še ošvrknejo ne s pogledom. Atentat na Abrahama Lincolna, od katerega ta mesec mineva natanko 150 let, so obširno popisali in ponazorili že neštetokrat: usodni obisk gledališča, strel iz pištole v predsedniški loži, melodramatični skok igralca atentatorja na oder in naposled smrt v sobici cenenega penziona. Veliko manj znana je zgodba o tem, kar je sledilo. Narod je žaloval za Lincolnom, kot ni še nikoli. Med žalovanjem ni le opredelil dediščine tega narodnega junaka, temveč je tudi vzpostavil nov obred ameriškega ljudstva: trenutek skupne nacionalne nesreče, ko večno vrveča republika obmolkne in obstoji.

V tednih po Lincolnovi smrti, ko je pogrebni vlak vozil po zaviti poti iz Washingtona v predsednikov domači Springfield v Illinoisu, se je mimo odprte krste zvrstilo menda milijon Američanov, da bi še zadnjič bežno uzrli obraz pokojnega voditelja. Še več milijonov – kar tretjina prebivalcev severa – je spremljalo mimovozeči žalni vlak. To ni tako zelo daljna zgodovina: prijatelj, malo starejši od 70 let, se spominja, kako mu je ded pripovedoval, da je pogrebni sprevod videl, ko je bil mladenič, v New Yorku. In tudi danes, kot sem nedavno ugotovil, odkriješ, če se odpraviš po sledeh Lincolnovega vlaka, da pokojnikov duh še zdaj prežema narod, ki ga je bil ljubil in odrešil. Prvi dan Lincolnove poslednje poti, 19. aprila, je bil sprevod postroja vojakov, uradnikov in državljanov, ki je sledil krsti od Bele hiše do Kapitola – “najimenitnejši sprevod, kar jih je kdaj videla ta celina”, je dejal poročevalec – dolg nekaj kilometrov. Dneve pred ubojem je mesto – in pol dežele – slavilo vdajo Konfederacije v Appomattoxu. Tega dne pa so bile zastave, razobešene v čast zmage, zavešene s črnim krepom.

Prvi Američani

Dva dni pozneje je z glavne železniške postaje v Washingtonu odpeljal vlak z devetimi vagoni. Krenil je na sever, a je kljub temu že po nekaj minutah vožnje zapeljal na območje, kjer je še malo pred tem obstajalo suženjstvo. Stari železniški tiri so se od Freelanda do New Freedoma polagoma vzpenjali iz Marylanda proti Pensilvanskim hribom. Oba zanosno poimenovana kraja ležita tik ob progi Mason–Dixon, ki ločuje zvezni državi, eden južno, drugi pa severno od nje. Dokler niso v Marylandu vsega pet mesecev pred Lincolnovo smrtjo uzakonili odprave suženjstva, je bila proga kot elektrificirana ograja, ki je stala med štirimi milijoni ljudi in svobodo.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.