Maj 2015 | Govorica delfinov

Besedilo: Joshua Foer
Fotografije: Brian Skerry

Ko se oglašajo ena najinteligentnejših bitij na planetu, se med znanstveniki začne živahna razprava: ali delfini res govorijozapleten jezik? Glavna vaditeljica Teri Turner Bolton opazuje mlada delfinja samca Hectorja in Hana, ki molita kljuna iz vode in vsa zagreta čakata na ukaz. Velike pliskavke na Roatánskem oceanografskem inštitutu (RIMS), ki je hkrati letovišče in raziskovalna ustanova na otoku Roatán pred obalo Hondurasa, so prekaljeni mojstri delfinjega nastopanja.

Naučili so jih, da se na ukaz poženejo iz vode in se v zraku zasukajo okrog svoje osi, da se dvignejo iz vode in se v pokončni drži poganjajo z repi, tako da vzvratno drsijo po vodni gladini, ter da s prsnimi plavutmi pomahajo turistom, ki si jih nekajkrat na teden pridejo ogledat s turističnimi ladjami. A bolj kot to, česa so delfini zmožni, znanstvenike na inštitutu RIMS zanima, kako razmišljajo. Ko Hector in Han dobita ukaz s kretnjami, naj se prepustita ustvarjalnosti, vesta, da se lahko potopita pod vodno gladino in izpustita mehurčke, se poženeta iz vode, se potopita na morsko dno ali pa izvedeta katerega od dobre desetine trikov iz repertoarja – ne smeta pa ponoviti ničesar, kar sta že napravila med predstavo.

razumevanje delfinov

Neverjetno je, da navadno razumeta, kaj se od njiju pričakuje, in se med vsako predstavo lotita česa novega. Boltonova sklene dlani nad glavo, kar je znak, naj se prepustita ustvarjalnosti, potem pa še udari skupaj s pestmi, kar je znak za “dvojico”. S tema giboma delfinoma ukaže, naj ji pokažeta kak trik, ki ga še ni videla v tej predstavi, in sicer naj to izvedeta skupaj. Hector in Han izgineta pod morsko gladino. Z njima je pod vodo primerjalni psiholog Stan Kuczaj, ki ima na sebi neoprensko obleko, potapljaško masko, dihalko in plavutke, v rokah pa drži veliko podvodno videokamero s podvodnimi mikrofoni. Posname nekaj sekund razločno slišno ščebetanje med Hectorjem in Hanom, potem jima s kamero sledi, ko se počasi prevalita na hrbet in sočasno trikrat udarita z repi po vodni gladini.

Nad vodo Boltonova stakne skupaj palca in sredinca, to pomeni, naj še naprej skupaj ustvarjata. Niti malo ne pomišljata: 180-kilogramski živali se potopita, slišati je še nekaj visokih žvižgov in potem skupaj izpustita mehurčke. Zatem drug ob drugem naredita pirueto. Potem se dvigneta iz vode in se v pokončni drži vzvratno poganjata z repi. Po osmih skoraj do popolnosti usklajenih vajah se predstava konča. Takšno izjemno vedenje si lahko razlagamo na dva načina. Bodisi en delfin oponaša drugega tako hitro in natančno, da je medsebojna usklajenost v resnici navidezna. Bodisi pa nikakor ne gre za navidezno usklajenost – pač pa njuno požvižgavanje pod vodno gladino pomeni, da se dobesedno dogovarjata o načrtu. Kadar si šimpanz ogleduje sadež ali kadar se gorilji samec potolče po prsih, da bi pregnal drugega samca, nas takšno vedenje vsaj malo spominja na nas same ali si celo poskušamo predstavljati, o čem te živali razmišljajo.

delfini

Navsezadnje smo tudi mi hominidi kakor oni in njihova inteligenca se nam pogosto zdi podobna naši, če že ne kar pomanjšana različica naše. Delfini pa so nekaj povsem drugega. “Vidijo” s sonarjem, in to tako neverjetno natančno, da z razdalje 30 metrov zaznajo, ali je predmet kovinski, plastičen ali lesen. Prisluškujejo lahko celo eholokacijskim klikom drugih delfinov in iz njih razberejo, kaj ti gledajo. Drugače kot primati ne dihajo samodejno, in medtem ko spijo, počiva le polovica njihovih možganov. Očesi delujeta neodvisno drugo od drugega. So nekakšna nezemeljska inteligenca, s katero si delimo planet – z opazovanjem delfinov se bomo nemara še najbolj približali stikom z Nezemljani.

Delfini so izjemno klepetavi. Ne le da žvižgajo, cvilijo in klikajo, oddajajo tudi glasne širokopasovne regljajoče zvoke, s katerimi disciplinirajo mladiče in odganjajo morske pse. Znanstveniki, ki poslušajo vse te zvoke, se že dolgo sprašujejo, kaj – če sploh kaj – pomenijo. Žival s tako velikimi možgani, ki je tako zelo družabna, zagotovo ne bi zapravljala toliko energije z blebetanjem tjavdan, če ne bi ti zvoki česa pomenili. A čeprav delfine preučujemo že pol stoletja, nihče ne ve, katere so osnovne enote njihovega oglašanja ali kako se te enote med seboj združujejo.

Video: (posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.