Maj 2015 | Na poti

Besedilo: Michael George
Fotografije: Michael George

Poleti 2012 in 2013 sem se odpravil na El Camino de Santiago in prehodil več kot 1500 kilometrov. Romanju se reče tudi Jakobova pot, ker poteka do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Ta stoletja stara krščanska romarska pot vodi po Franciji in Španiji. V zadnjih letih jo je vsako leto prehodilo od 183.000 do 273.000 ljudi z vsega sveta, vije se skozi mesteca, čez hribe in vzdolž nekdanjih rimskih cest. Konča se pri katedrali v Santiagu de Composteli, kjer naj bi ležali, kot so prepričani verniki, posmrtni ostanki svetega Jakoba, enega izmed 12 Kristusovih apostolov.



Ko sem hodil po tej poti, sem občutil vpetost v starodavno izročilo, ki je živo še v sodobnem svetu. Čeprav romanje korenini v krščanski tradiciji, se je prerodilo v neverski duhovni obred. Leta 2012 je šlo samo približno 40 odstotkov romarjev na pot zaradi vere. Drugi jo prehodijo, ker so se znašli v prelomnem obdobju v življenju – iznenada so ostali brez službe, pred nedavnim so se upokojili, se pred kratkim ločili – ali pa so si zgolj zaželeli, da bi si nekoliko oddahnili od ustaljenega vsakdanjega ritma in se sprostili, pri sebi opravili inventuro, se umirili. Med pogovori na poti so ljudje pogosto izrekli upanje, da se bodo na Caminu našli ali rešili kakšno težavo.

Številne sem slišal reči, z zaupanjem in vero, da jim bo Camino pokazal pravo pot. Na tej romarski poti vlada duh skupnosti, ki povezuje prav vse. Že po nekaj dneh stopate vštric s soromarji, se pogovarjate in obedujete z njimi. Tudi če začnete sami, ste kmalu obkroženi z novimi prijatelji z vseh koncev sveta. Skupnost plimuje okoli vas kot bibavica; nikoli ne veste, kdaj bo kdo izginil. Kmalu sem se naučil ceniti čas, preživet z drugimi. Ko je novi prijatelj postal pika na obzorju, sem občutil dobro znano žalost. Romanje sem končal na zahodni obali Španije z razgledom na Atlantik. Ob sončnem zahodu sem šel do svetilnika in opazoval, kako so ljudje pod plamenečim nebom zažigali svoja obuvala. V New Yorku, kjer živim, sem se pogosto počutil, kot bi imel srce tako stisnjeno, da nisem mogel ničesar občutiti. Na tistih skalah pa sem spoznal, da sem pri koncu. Srce mi je prekipevalo in me zabolelo. Ljudem pogosto povem, da sem na Caminu našel spokojnost; romanje je preprost opomnik, kakšno bi lahko bilo življenje. Nekateri porečejo, da je to čisto tako, kot bi našel boga – nekaj, na kar se lahko opreš v težkih časih.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.