Junij 2015 | Mali park velikih čudes

Besedilo: McKenzie Funk
Fotografije: Peter Essick

Pred sto leti je Charles Doolittle Walcott, mož na vodilnem položaju v Smithsonovih muzejih in eden najslovitejših paleontologov tistega časa, na pobočjih Mount Fielda v kanadskem narodnem parku Yoho naletel na dvoje, kar mu je spremenilo življenje. Najprej je odkril eno najpomembnejših nahajališč fosilov na svetu in zdaj se ta “zlata jama” imenuje po njem. Drugo odkritje je bila Mary Vaux, ki je postala njegova tretja žena. Kmalu je po njeni družini poimenoval rod fosilnih spužev, Vauxia. Jasno, sodobne obiskovalce tega nadvse veličastnega in bolj ali manj spregledanega parka v kanadskem Skalnem gorovju pritegne prvo od teh odkritij. V formaciji burgeških skrilavcev (ang. Burgess Shale) je tudi Walcottovo najdišče, ki je bilo leta 1980 uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Nekaj let pozneje je evolucijski biolog Stephen Jay Gould v knjižni uspešnici Čudovito življenje (Wonderful Life) to formacijo označil za “najdragocenejše in najpomembnejše od vseh fosilnih nahajališč”. To je zakladnica povsem ohranjenih okamnelih kambrijskih morskih živalic – več kot 200.000 na pogled nenavadnih primerkov, nešteto drugih pa še čaka, da jih odkrijejo.

Yoho

Toda večina življenjskih oblik v burgeških skrilavcih – od Wiwaxie, ki je bila pokrita z bodicami in oklepom, do Opabinie, ki je imela mehak trup s petimi očmi in krempljem na koncu “slonjega” trobca in se je prehranjevala pri dnu – se je zdela Gouldu in drugim evolucijska slepa ulica, ki ni vodila do sodobnih potomcev. Gould je razcvet kambrijskega življenja in izginotje večine evolucijskih smeri, ki mu je sledilo, uporabil za dokaz, da ima “preživetje najbolje prilagojenih” pomembnega sodelavca: srečno naključje. Je evolucija delno igra na srečo? Je v razvojnem nauku gonilo naključje? Vse odtlej znanstveniki živahno razpravljajo o tem – a večinoma zunaj meja tega narodnega parka. Torej se je, da bi doumeli privlačnost Yoha, bolje posvetiti nenavadni ženski Mary Vaux, ki je bila prav tako na tisti gori. Njena družina lahko sama pove svojo zgodbo o tem, kako je včasih srečno naključje videti kot prst usode.

Nekega sončnega, a hladnega avgustovskega dne sem se zbudil v Fieldu v Britanski Kolumbiji, kraju s 150 prebivalci, kjer je sedež uprave narodnega parka Yoho, pa še hotel, kavarna, restavracija, pošta in osnovna šola, in se z avtom odpravil v bližnjo dolino Yoho. Mary, najstarejši otrok v ugledni kvekerski družini iz Philadelphie, je bila okrog leta 1900 prva belka, ki jo je kdaj obiskala. “To je zame najočarljivejši kraj, kar jih je mogoče najti, in vedno mi požene kri po žilah, ko slišim zanj ali govorim o njem,” je pozneje zapisala v pismu Walcottu. “Ne predstavljam si večjega veselja, kot je šotorjenje tamkaj, stran od turistov in hrumenja parnih lokomotiv.”

Tja grede sem se peljal mimo Hondinega terenca njenega pranečaka Henryja Vauxa ml., ki je bil parkiran pred gostiščem, potem prečkal tire, po katerih so se pred 128 leti pripeljali prvi radovedni Vauxovi, in zatem zavil desno na transkanadsko avtocesto številka 1, ki teče po sredini narodnega parka. Yoho je približno 1300 kvadratnih kilometrov veliko območje – velik je za petino sosednjega narodnega parka Banff na vzhodu, onkraj 1628 metrov visokega prelaza Kicking Horse in celinske razvodnice, oziroma zgolj za osmino narodnega parka Jasper na severu. A že ime parka, ki je v jeziku Indijancev Krijev izraz globokega spoštovanja, je znamenje, da so v njem čudesa zares gosto posejana: najmanj 25 poimenovanih vrhov, višjih od 3050 metrov, dve zgodovinski planinski koči ob ledeniških jezerih, katerih voda je nezemeljsko turkizne barve, na stotine slapov, tudi Takakkaw, ki je eden najvišjih v Kanadi in sem si ga ogledal ob koncu vožnje po dolini Yoho. Tu v primerjavi z Banffom, ki ima 3,5 milijona obiskovalcev na leto, ni množic, tako da pohodniki kar ne morejo brzdati navdušenja. Opazil sem, da včasih ob srečanju namesto “halo” vzkliknejo kar “joho”.

Yoho
Kliknite na sliko za povečavo.

Odziv Vauxovih, ko so leta 1887, kmalu po odprtju železniške proge, prvič obiskali Britansko Kolumbijo, je bil enak, le bolj prefinjen. Hribi so bili “mrzli, zahtevni, čudoviti, veličastni, nepristopno mogočni,” je zapisal Maryjin srednji brat George ml. Najmlajši brat William se je osredotočil na “zrak, poln opojnih vonjav gozda … in čudovito ubranost svetlobe in senc”. Pod prelazom Rogers v bližini Yoha, v zdajšnjem narodnem parku Glacier, so šli do spodnjega roba velikega ledenika Illecillewaet – tedaj 27-letna Mary v črni viktorijanski obleki in s klobučkom za zaščito pred soncem na glavi. Še nikoli niso videli takih ledeniških razpok in tako visokih serakov. Vauxovi so storili, kar bi ob taki lepoti storil vsak sodobni turist: fotografirali so jo. Razlika je bila le v tem, da je bil na začetku 20. stoletja fotografski aparat velika lesena škatla, “film” pa najpogosteje steklene plošče, ki jih je bilo treba pazljivo prenašati po hribih in z njih nazaj v civilizacijo – in posneli so nekaj prvih slik dotlej še nedokumentirane divjine.

“Tako malo je raziskanega, da je tako rekoč vsak obiskovalec nov odkritelj,” je zapisal George ml. To je bil začetek njihove prelevitve v ljubiteljske naravoslovce. Ko se je družina leta 1894 vrnila – bilo je eno od domala 40 poletij, ki jih je Mary preživela v kanadskih “Alpah” – je bila presenečena, ker se je ledenik Illecillewaet zmanjšal. Fotografije so bile dokaz. Vauxovi so uvideli, da bi bil fotoaparat lahko znanstveni instrument. Williama, ki je bil inženir, je še posebej zanimalo umikanje ledenikov in začeli so dokumentirati spreminjajočo se pokrajino s “testnimi fotografijami”, kot so jim rekli: enakimi posnetki, ki so jih dve desetletji domala leto za letom posneli z istega mesta. Ledenike in morene so z geodetsko opremo tudi skrbno kartirali.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.