Julij 2015 | Gandhijeva zapuščina

Besedilo: Tom O’Neill
Fotografije: Rena Effendi

Vstal je pred zoro, kot je imel navado, ko je živel v ašramu. Na majhni zaplati zemlje, od koder se je videla reka Sabarmati, je v temi vodil jutranjo molitev. Bil je pripravljen. Oblečen v dhoti in s šalom okrog ramen je vzel bambusovo palico in se napotil ven. Zapuščal je kraj, ki je bil zadnjih 13 let njegov dom, in skupnost, ki je živela po njegovih načelih preprostega življenja in vzvišenega mišljenja. Mohandas Gandhi ni dolgo hodil sam. Ko je na obrobju Ahmadabada, največjega mesta v rodni državi Gudžarat, stopil na umazano cesto, se mu je v dvojni koloni pridružilo 78 mož, oblečenih v belo. Desettisoči – privrženci in radovedneži – so pritiskali z obeh strani ceste ter z oken in dreves kričali: “Gandhi ki jai. Zmaga Gandhiju.”

Bil je 12. marec 1930. Gandhi je z možmi hodil 25 dni in prehodil 388 kilometrov do Arabskega morja, da bi se uprl nepravičnemu zakonu, ki je v koloniji Britanska Indija prepovedoval pridobivanje soli. Blizu obale se je ta neprekosljivi mojster simbolnih dejanj sklonil in pobral pest slanega blata. Takrat je bilo nezakonito pridobivanje soli v Indiji zelo razširjeno, veliko ljudi so zaradi tega aretirali in pretepli. Gandhija so zaprli za skoraj devet mesecev. Vendar se je tisto, kar so oblasti označile za nepomembno provokacijo, razplamtelo v vsesplošno zahtevo po neodvisnosti. Pripadniki resnično pestrih skupin indijskega prebivalstva – tisti iz višjih in oni iz nižjih kast, moški in ženske, hindujci in muslimani – so se prvič v zgodovini združili in protestirali proti britanski vladavini. Množice so dobile voditelja.

Gandhi
(kliknite na sliko za povečavo)

Od dneva, ko se je odpravil na Solni pohod, do smrti 18 let pozneje je navdi-hoval Indijo z revolucionarno mešanico politike in duhovnosti. To svojo v dejanja usmerjeno miselnost je poimenoval satjagraha, moč resnice. Njegovega vpliva ni bilo mogoče izničiti. Indijo je povedel v neodvisnost. Sorojake je prisilil v razmislek o najglobljih predsodkih glede kast, o verskih vprašanjih in o nasilju.Nekaj ur za tem, ko je – samo pet mesecev in pol po rojstvu nove države leta 1948 – umrl pod kroglami atentatorja, je prvi indijski premier Jawaharlal Nehru dejal, da bo luč, ki jo je prižgal Oče naroda, svetila še tisoč let.

Kako močno sveti ta luč danes?
Da bi poiskal odgovor na to vprašanje, sem se odločil slediti Gandhiju. “Poglejte me, prosim,” je nekoč dejal, “v goloti mojih dejanj in v mojih pomanjkljivostih. Tako boste vedeli, kdo sem.” Sklenil sem iti po poti, ki jo je prehodil med Sol-nim pohodom. Govori, ki jih je imel, in članki, ki jih je napisal, obravnavajo težave in vprašanja, s katerimi se Indija spoprijema še danes. Indijci še vedno razpravljajo o zapuščini človeka, ki je bil znan kot Mahatma, Velika duša. Prerok ali norec? Junak ali zločinec? Prava pot ali slepa ulica? V svetu se o tem nihče ne sprašuje; pri Gandhijevem nenasilnem odporu so se zgledovali Martin Luther King, Jr., Nelson Mandela in dalajlama. Na njegovih domačih tleh stvari niso tako jasne. Je povsod in nikjer. Skozi značilna očala gleda z rupijskega bankovca. Po njem so poimenovali več ulic, v nekaterih mestih stojijo njegovi kipi. Politiki, ki bi radi napravili vtis, se sklicujejo nanj.

Vendar je prav tako očitna njegova odsotnost. Zamislil si je, da bo življenje v Indiji temeljilo na samooskrbnih vaseh. Pomen kast in verskega prepričanja naj bi se sčasoma zelo zmanjšal, državna uprava najbi si prizadevala za enakost in nenasilje. Veliko sreče pri iskanju naštetega danes. Ogromna ka­otična mesta (Delhi, Mumbaj, Kolkata), z ma­terialnimi dobrinami obsedena srednji in višji družbeni sloj, izvolitev nacionalista Narendre Modija za voditelja države, jedrsko orožje in endemično nasilje nad ženskami slikajo zelo drugačno podobo naroda.“Indijci se ne morejo odločiti glede Gandhija. Hkrati se jim zdi vir vsega zla in v njem vidijo svetnika,” je dejal Tridip Suhrud, direktor sklada za upravljanje ašrama, v katerem je Gandhi začel znameniti pohod. “Lahko mu nasprotujete, lah­ko ga sprejmete, ampak če hočete razumeti In­dijo, se boste morali ukvarjati s tem človekom.”Tudi za časa življenja je bil težaven mentor.

Gandhi

Do svojcev, prijateljev in političnih zaveznikov je bil brezkompromisno zahteven in je pričako­val, da bodo dosledno spoštovali stroga moralna načela. Nepopustljiva prepričanja, kar zadeva prehrano (bila so obdobja, ko je živel samo od oreškov, surove zelenjave in posušenega sadja) in spolnost (42 let pred smrtjo se je zavezal celi­batu), so mu odtujila ljudi takrat in jih odtujuje­jo zdaj. Vendar je igral toliko različnih vlog, kot je literarnih oseb v kaki epski pesnitvi – vlogo politika, družbenega prenovitelja, guruja, novi­narja, mirovnika, učitelja, izumitelja – da ponuja za vsakogar kaj.

Prvi dan pohoda se je iz osebnih razlogov ustavil tri kilometre od svojega ašrama. Prekrit s prahom, ki ga je dvignila množica, se je zadržal pred šolo, ki jo je deset let prej ustanovil, da bi imeli ljudje poleg britanske izobrazbe še drugo možnost.Danes tam obok iz peščenjaka varuje vhod v zeleno univerzitetno naselje Gujarat Vidyapith, po katerem se sprehajajo študenti. Oblečeni so v ohlapne srajce in hlače iz khadija. Ta doma narejena tkanina je postala simbol Gandhijeve revolucije, ker ponazarja zavračanje britanskih dobrin in ponovno oživitev tradicionalne pro­izvodnje. Drugje se študenti ne oblačijo v khadi (v grobem to pomeni “ročno tkano”), ker se jim tkanina ne zdi dovolj izbrana.

Video:
(posnetek je v angleščini)



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.