Avgust 2015 | Življenje po bombardiranju

Besedilo: T. D. Allman
Fotografije: Stephen Wilkes

Na Planoti vrčev sem že več dni skušal ujeti pravo podobo, najti prispodobo, izoblikovati misel, s katero bi bralcem čim ustrezneje predstavil, kaj je doživel Laos, ena od najbolj zbombardiranih držav v zgodovini, ki pa se je dvignila iz ruševin in našla pot v svetlejšo prihodnost. Končno sem šele na prometni glavni ulici regijskega središča Phonsavan našel, kar sem bil iskal: velikanski kup ohišij bomb, ki so ostale po ameriškem bombardiranju, katerega posledice so bile nepredstavljivo in nesmiselno razdejanje, po uničevanju z neba, za katerim je ostala razrušena dežela.

Laos

Tik za kupom ostankov orožja je stal nov bankomat. Ob tej svetlomodri in bleščeče beli vabljivi mamonovi pagodi so bili rjaveči ostanki napol pozabljene vojne videti kot nepomemben kup starega železja. Potem ko sem si ogledal ohišja bomb, sem stopil do bankomata, vtaknil vanj bančno kartico in dvignil milijon kipov, nekaj več kot sto evrov. Vsi tisti bankovci za 50.000 kipov, ki so bruhali iz naprave, so pripovedovali drugačno zgodbo o Laosu, državi, v kateri se je doba bomb umaknila dobi denarja. Nekdaj so v provinci Xiangkhouang otroci med odraščanjem komajda kdaj videli sonce. Ljudje so se leta in leta skrivali v jamah in rovih.

Laos

Zdaj je v Phonsavanu takšen promet, da odštevalniki na semaforjih opozarjajo pešce, koliko sekund imajo na voljo za prečkanje ulice – a saj niti ni treba stopiti čez cesto, če želiš najti banko, restavracijo, tržnico, polno svežega sadja in zelenjave, ali prodajalno s tekaškimi copatami. Vlada si z ostanki ameriških letalskih napadov iz obdobja 1964–1973 pomaga v prizadevanju, da bi privabila turiste, tako kot jih privabljajo slovite megalitske žare na Planoti vrčev, katerih namen še vedno bega arheologe. Kup ostankov bomb stoji prav pred krajevnim turističnim uradom. Valovita Planota vrčev z nizkimi griči in vmesnimi travnatimi ravnicami spominja na velikansko igrišče za golf. Kar je videti kot peščene ovire, so naredile odvržene bombe. Na milijone jih je eksplodiralo.

Laos

A na milijone jih ni in pomenijo stalno nevarnost, zlasti za podjetne Laošane, ki služijo s prodajo kovin, pridobljenih iz neeksplodiranih bomb. “Gospod Phet Napia, izdelovanje žlic in zapestnic, dobrodošli!” razglaša napis na hiši Pheta Napie v vasi Ban Naphia. Phet v talilnici na dvorišču tali aluminijasta ohišja nabojev in druge ostanke, ki jih zbira po bližnji okolici. Talino vliva v kalupe in izdeluje obeske za ključe v obliki bomb in jedilni pribor. Vilice, žlice in jedilne palčke so v vseh tamkajšnjih restavracijah izdelane iz odpadnih kovin iz obdobja vojne. Sadovi Phetove dejavnosti so dobro vidni: nova hiša, satelitska televizija, električna razsvetljava. Kot številni Laošani je tudi on obrtnik s podjetniško žilico, vendar ima še vedno nekaj težav z razumevanjem tega, da v tržnem gospodarstvu z nakupom ni konec stroškov. “Lovi 60 kanalov,” je dejal, medtem ko smo občudovali njegov satelitski krožnik, “a plačevati moraš elektriko.” Z mobilnim telefonom si pomaga pri pridobivanju poslov, “toda čeprav si ga kupil, moraš plačevati, da lahko govoriš po njem”.

Laos ima malo manj kot sedem milijonov prebivalcev in že skoraj pet milijonov mobilnih telefonov. V vasi Ban Pak-Ou, ki leži na severu države, ob reki Mekong, ribiči negibno stojijo v pirogah. Njihovi obrisi se zarisujejo v jantarjasti svetlobi, voda okrog njih se leskeče kot zloščen bron. Kakor bi kukal stoletja v preteklost, le da med ribarjenjem vsak mož klepeta po mobilnem telefonu. Prestolnica Viangchan je bila nekoč neurejeno srednje veliko mesto. Zdaj je neurejeno velemesto z 12-nadstropnimi stavbami. Nekoč je tam vladala tišina, ki so jo trgali le zvoki padajočega dežja, otroškega joka, smeha prebivalcev in klepeta menihov. Danes se povsod razlega zvok šumečih klimatskih naprav, brnečih agregatov, ropotajočih motornih koles, z vseh strani je slišati rezko oglašajoči se hup. Letna stopnja gospodarske rasti je skoraj osemodstotna.

JAR coast map
Kliknite na sliko za povečavo

Zastava Revolucionarne stranke laoškega ljudstva s srpom in kladivom po sovjetskem zgledu še vedno vihra zraven državne zastave. A državni voditelji igrajo zdaj drugačno vlogo: vzpostaviti skušajo prostotrgovinsko območje Jugovzhodne Azije. Laos si je zastavil, da leta 2020 ne bo več na seznamu najmanj razvitih držav. Tudi tam bogati postajajo še bogatejši in celo na najodročnejših območjih in med najrevnejšimi ljudmi sem opazil, da imajo dostop do nekdaj nepredstavljivih dobrin iz zunanjega sveta. V bližini vietnamske meje v osrednjem Laosu sem videl mladeniča, ki je na motornem kolesu hitel domov s satelitskim krožnikom pod roko. V gorskih vaseh sem srečeval gruče šolarjev v belo-modrih uniformah. Kamorkoli sem šel, sem videval tudi prenovljene verske hrame – povečini budistične templje, a prav tako veliko animističnih svetišč in nekaj krščanskih cerkva. Še vedno lahko povsod naletite na menihe v oranžnih haljah, le da zdaj hodijo naokrog s prenosniki.

Več pa si preberite v avgustovski številki revije National Geographic Slovenija.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.