September 2015 | Točka, s katere ni vrnitve

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Cory Richards

Veter se je zaganjal vame in v brezupu sem se oklenil lednih cepinov, da me ne bi odtrgalo s stene. Glavo sem pritisnil ob sneg, se umiril in pogledalnavzdol. Pod derezami je zijalo 1500 metrov praznine. Bilo je, kot bi na letalu zrl skozi odprta vrata navzdol. Na vrv sem bil navezan skupaj s soplezalcema, z ničimer pa nismo bili pripeti na goro. Če bi kateri izmed nas padel, bi vsi trije zgrmeli v smrt. Ko se je veter umiril, sem v sneg zabil aluminijasti klin in vanj vpel vrv. Če bi padli, nas ne bi zadržal, vendar mi je vlil toliko notranje moči, da sem lahko nadaljeval. Zbral sem se, premišljeno vihtel ledno plezalno opremo in suval z derezami. V skalnati steni sem namestil sidro in varoval soplezalca Coryja Richardsa in Renana Ozturka pri prečenju brezna. “Lepo si tole izpeljal, stari!” je zakričal Cory, da bi preglasil besnenje vetra, ko me je dohitel.

Plezal je naprej in se usmeril v levo, iščoč prehod po steni navzgor skozi granit in sneg. Dohitel me je še Renan, a na moji polici ni bilo več prostora, zato si je v steni poiskal svojo. Cory se je nad nama, zabadajoč konici cepinov, pazljivo prebijal vzdolž ozke police in nama izginil izpred oči. Z Renanom sva zgrbljena čakala na udaru močnega vetra. Topotala sva z nogami in boleče ploskala z orokavičenimi dlanmi. Predaleč vsaksebi sva bila, da bi se lahko pogovarjala. Stala sva tam, skupaj, a vendarle vsak sam, na zasneženi steni več kot pet kilometrov visoko. Čez pol ure sva začela zmrzovati. Po eni uri nisva več čutila prstov na rokah in nogah. “Ne zdržim več,” je zatulil Renan skozi zaledenelo brado. “Ne čutim več nog. Naprej moram.” Nisva vedela, kaj je počel Cory nad nama, a bila sva tako premražena, da nama ni bilo mar. Renan je začel plezati in sledil sem mu še sam. Še vedno smo bili navezani na skupno vrv, zato je bilo ključno, da nobeden ne pade. Vrv naj bi bila vpeta v steno, da bi zadržala padec, vendar pri plezanju tvoje življenje pogosto visi na nitki. Kjer ni dobrih sidrnih mest, postanejo sidra soplezalci, v telesnem in duševnem smislu. Življenje moraš zaupati njihovi presoji in sposobnostim, oni pa svoje zaupajo tebi. Takšna pravila veljajo v gorah.

02_dodatna_1.jpg

Z Renanom sva se ustavila v majhni skalnati vdolbini, od koder se nama je odpiral pogled na severno steno gore. Skozi sneg, ki ga je nosil veter, sva videla Coryja prečiti še eno snežišče. Bilo je prenevarno, da bi nadaljevala vzpon. Spet sva morala čakati. Čeprav sva se stisnila tesno skupaj, je mraz rezal do kosti. Veter se je vrtinčil okrog naju, zavijal in naju grizel kot trop nevidnih hijen. “Noge imam čisto prezeble,” je povedal Renan. Znak, da lahko vsak čas dobi ozebline. Že vsaj desetič na tej odpravi sem se vprašal, ali to pomeni konec naših prizadevanj, da bi se povzpeli na najvišji vrh Mjanmara – konec potovanja, ki nas je prignalo do skrajne meje telesnih in duševnih zmogljivosti. Na gori daleč pod nami so drugi člani odprave stiskali pesti za nas. Ob vznožju gore je bil vodja baznega tabora Taylor Rees. Prejšnji dan smo pustili Hilaree O’Neill in Emily Harrington v taboru 3, šotoru na zasneženem grebenu, kjer smo se izčrpani hudo sporekli, kdo bo v skupini, ki bo naskočila vrh. Renanu sem svetoval, naj si sezuje čevlje in mi položi noge na prsi pod bundo.

Na sebi je obdržal nogavice in moje prsi niso bile ravno pečica, vendar je bilo to največ, kar sva lahko storila. Ko je Cory obšel skalni steber, sva krenila naprej. Minila je cela ura, preden smo se končno spet vsi skupaj znašli na ozki polici. Naš neposredni cilj je bil nad nami – raz zahodnega grebena, ki se je lesketal kot rezilo sablje. “Bom jaz vodil,” je dejal Renan. Začel je plezati in okorno zabijati dereze v sneg. Kmalu je izginil v soncu. Ko se je vrv zategnila, se je Cory odpravil za njim. Počakal sem, da mi je izginil izpred oči, in mu sledil. Ko sem dosegel greben in je moj zaledeneli obraz obsijalo sonce, je bilo, kot bi pomolil glavo v nebesa. Nenadna toplota mi je povrnila upanje. Potegnil sem se na greben in sončna svetloba me je ovila kot topla odeja. Po temačnem, izčrpavajočem mrazu, ki je vladal v severni steni, sem se počutil, kakor bi se vnovič rodil. Renan in Cory sta se spustila čez greben v zavetrje in našla kamnito polico, ki visi nad južno steno. Sonce je oblivalo skalo kot med. “Obedna polica!” sem zatulil in tako krstil naše orlovsko gnezdo. V posodi na malem kuhalniku je že čez nekaj minut zabrbotalo. Renan si je sezul čevlje in si začel drgniti nožne prste.

Cory je izvlekel fotoaparat in fotografiral. Po več kot tednu plezanja smo prvič zares jasno videli vrh: strmo, bleščečo, zasneženo piramido. A videli smo tudi, kaj nas še čaka: grozeč, nazobčan greben skalovja in snega, ki ga varuje ducat kot bodalo ostrih skalnih konic. “PODAJMO SE na pustolovščino kot v starih časih,” je dejala Hilaree, “na odpravo v kraje, še vedno odročne in neznane.” Bilo je spomladi leta 2012 in sestopali smo z Mount Everesta. Hilaree je najbolj trdoživa ženska, kar sem jih kdaj spoznal. Po vzponu na Everest se je povzpela še na sosednjo goro Lhotse z dvema natrganima vezema v gležnju. Imava veliko skupnega. Oba sva med odraščanjem vzljubila gore. Oba sva poročena, imava po dva otroka in se trudiva odprave uskladiti z družinskim življenjem. Oba so razočarale komercializacija Mount Everesta in oblegajoče ga množice. Morala sva se vrniti k tistemu, kar naju je sploh pognalo v alpinizem Toda kraja, ki bi bil zares bogu za hrbtom, ni preprosto najti. Letalo vas ponese na severni ali južni tečaj, s helikopterjem se lahko odpeljete do baznega tabora pod Mount Everestom ali Makalujem, turistične ladje križarijo po Nilu in Amazonki.

02_dodatna_2.jpg

Resnično odročnih krajev – ki jih dosežete po dnevih ali celo tednih pešačenja – na planetu tako rekoč ni več. Vendar sem vedel za tak kraj – goro, ki mi je že dolgo burila domišljijo. A ker sem z njo že imel osebno izkušnjo, sem raje molčal. Čez čas, po naštevanju in tehtanju različnih možnosti – Pakistan, Papua Nova Gvineja, Kazahstan – se nisem več mogel zadrževati. “Kaj pa,” sem omahljivo vprašal, “Hkakabo Razi?” Hkakabo Razi (izgovori se Kakabo Razi) velja za najvišji vrh Jugovzhodne Azije. To je nazobčan masiv črnega skalovja in belih ledenikov, ki se nenadejano dviga iz vročih, bujnih gozdov severnega Mjanmara. Goro, ki se dviga tik onstran vzhodnega roba Himalaje, na meji s Tibetom, so prvič izmerili britanski geodeti leta 1925. Objavili so, da je visoka 5881 metrov.

Tako je odročna, da le malokateri alpinist ve zanjo. Za dostop do vznožja bi bil potreben dvotedenski pohod skozi goste gozdove, prepredene s prepadnimi soteskami in poseljene s strupenimi kačami. Hilaree je zamisel pograbila z obema rokama. Odpravo sva načrtovala, še preden sva zapustila Katmandu. Za Hkakabo Razi sem izvedel v 80. letih minulega stoletja, ko sem prebiral porumenel izvod knjige V led vkovane burmanske gore (Burma’s Icy Mountains), ki jo je napisal britanski raziskovalec Francis Kingdon-Ward. V njej popisuje svojo odpravo v Jugovzhodno Azijo leta 1937 in drzni poskus, da bi sam osvojil Hkakabo Razi. Bil je že več kot 4500 metrov visoko, ko ga je ustavila nepremagljiva “granitna stena ... ki ji s svojimi sposobnostmi nisem bil kos”.

Več pa si preberite v septembrski številki revije National Geographic Slovenija.

VIDEO: posnetek je v angleščini



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.