September 2015 | Reševanje Mes Aynaka

Besedilo: Hannah Bloch
Fotografije: Simon Norfolk

Po približno enourni vožnji po glavni cesti, ki iz Kabula vodi na jug proti Gardezu, ko pustimo za seboj živahne prodajalne, tovornjake, za katerimi ostajajo gosti oblaki dizelskih izpuhov, in ropot, ki ga povzročajo oslovske vprege, oster levi zavoj pripelje na neasfaltirano cesto. Območje leži v enem od okrožij province Logar, ki je naklonjeno talibanom in je v preteklosti pogosto doživljalo eksplozije obcestnih bomb ter občasno raketne napade, ugrabitve in umore. Cesta se nadaljuje vzdolž suhe rečne struge, mimo manjših vasi, cestnih zapor paravojaških skupin, stražnih stolpov in gruče praznih barak z modrimi strehami, obdanih z zvitki bodeče žice. Še nekoliko naprej se odpre pogled na dolino brez dreves, ki je prepredena z jarki in izkopanimi starodavnimi obzidji.

Skupina afganistanskih in tujih arheologov je ob pomoči 650 delavcev v zadnjih sedmih letih izkopala na tisoče budističnih kipov, rokopisov, kovancev in verskih predmetov. Na dan so prišli samostani in utrdbe iz 3. stoletja našega štetja. Najdišče obdaja več kot sto nadzornih točk, na katerih dan in noč straži okoli 1700 policistov. Izkopavanja so najzahtevnejša v vsej afganistanski zgodovini. Varovanje pa ni namenjeno samo zagotavljanju varnosti peščice znanstvenikov in nekaj domačih delavcev. Pod starodavnimi ruševinami je rudišče bakrove rude, ki se razteza štiri kilometre v dolžino in sega najmanj kilometer in pol v goro Baba Wali, dvigajočo se nad rudiščem. Sodi med največja nahajališča bakra na svetu, ki jih še ne izkoriščajo, po ocenah naj bi bilo na njem 11,4 milijona ton rude. Tamkajšnji budistični menihi so v antiki obogateli z bakrom; ogromne količine škrlatne žlindre, tj. strjenih ostankov taljenja, s katerimi so zasuta pobočja Babe Walija, pričajo o tako rekoč industrijski proizvodnji v preteklosti.

Afganistanska vlada upa, da bo tokrat z bakrom obogatela država oziroma da si bo zagotovila vsaj dovolj rude za svoje potrebe. IME KRAJA je glede na dejanske razmere preskromno: Mes Aynak pomeni ‘mali vrelec bakra’. V resnici je Mes Aynak ogromen. Leta 2007 si je pekinška družba China Metallurgical Group Corporation (MCC), ki vodi konzorcij v lasti kitajske države, zagotovila pravice za pridobivanje bakra na podlagi 30-letne koncesije. (Potrebe Kitajske po bakru so velikanske in ta država po rabi kar polovico po vsem svetu pridobljenega bakra.) Družba je dala ponudbo, vredno več kot tri milijarde dolarjev, in se zavezala, da bo v tem odmaknjenem in nerazvitem predelu zgradila infrastrukturo, med drugim ceste, železnico in elektrarno z močjo 400 megavatov. Afganistanske oblasti so ocenile, da bi rudnik za krhko gospodarstvo države pomenil finančno injekcijo 1,2 milijarde ameriških dolarjev. Afganistan, ki je od leta 2002 odvisen od tuje pomoči, ima sedaj letni primanjkljaj 7 milijard dolarjev. Kako pomemben je Mes Aynak arheološko, je znano že nekaj desetletij. Ko je za posel s Kitajsko izvedela javnost, so zagovorniki afganistanske kulturne dediščine zahtevali, naj se starodavni zakladi izkopljejo in ustrezno dokumentirajo, saj bodo sicer z dnevnim kopom uničeni. Toda predmeti so bili takrat že v nevarnosti: niso jih sicer hoteli uničiti talibanski borci, kos za kosom so jih odnašali roparji, torej so bili za znanost za vedno izgubljeni. “Če ga ne bo razdejalo rudarjenje, ga bodo uničili roparji,” pravi francoski arheolog Philippe Marquis, ki je izkopavanja na najdišču vodil med letoma 2009 in 2014. Meni, da je treba zdaj sistematično dokumentirati čim več predmetov.

01_dodatna_1.jpg

Vse omenjene nevarnosti pa so kljub strogemu varovanju povzročile zamudo pri odprtju rudnika. Skupino barak z modrimi strehami, ki so jih zgradili za kitajske inženirje, so opustili po več raketnih napadih v letih 2012 in 2013. Mine, ki so v 80. letih prejšnjega stoletja ostale za sovjetskimi vojaki, in eksplozivne naprave, ki so jih v novejšem času namestili talibani in pripadniki Al Kaide, pomenijo še dodatno nevarnost. Leta 2014 so talibani ubili osem strokovnjakov za odstranjevanje min. Če varnostnim težavam dodamo še logistične zaplete – železnice za prevoz bakra iz regije ni, vode pa zelo primanjkuje –, ni nič nenavadnega, da rudnik, katerega odprtje so sprva načrtoval za leto 2012, še ne deluje. Ker je družba MCC leta 2013 začela nasprotovati nekaterim določilom iz pogodbe, bosta morali pogodbenici sprejeti nov dogovor. Rude najverjetneje ne bodo začeli pridobivati pred letom 2018, če sploh. Zaradi te zamude imajo arheologi precej več časa za izkopavanja, kot so sprva pričakovali, čeprav razpolagajo z zdesetkano delovno silo.

Preteklost, ki jo odkrivajo, je v izrazitem nasprotju z nasiljem in spopadi, ki zaznamujejo sedanjost. Mes Aynak je bil od 3. do 8. stoletja n. š. versko središče, ki je cvetelo v precejšnjem miru. V polkrogu ga obdaja vsaj sedem večnadstropnih budističnih samostanskih kompleksov, h katerim sodijo kapelice, celice za menihe in drugi prostori, vsak od njih pa je zavarovan s starodavnimi stražnimi stolpi in visokimi obzidji. Arheologi so znotraj teh utrjenih kompleksov in prebivališč odkrili skoraj sto kamnitih in glinenih stup, tj. budističnih kostnic, ki so imele osrednjo vlogo pri bogoslužju. Mes Aynak je bil tudi pomembno gospodarsko središče Gandare, območja, ki je obsegalo današnji vzhodni Afganistan in severozahodni Pakistan. Bilo je stičišče civilizacij, v katerem so drug ob drugem obstajala velika verstva (hinduizem, budizem in zaratustrstvo) ter se spajale starogrška, perzijska, srednjeazijska in indijska kultura. Gandara je bila “središče sveta”, kot pravi Abdul Qadir Temory, vodilni afganistanski arheolog, ki sodeluje pri projektu.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.