September 2015 | Travniki nekoč in danes

Besedilo: dr. Davorin Tome
Fotografije: dr. Davorin Tome

Logika preživetja tradicionalno oskrbovanih travnikov v podnebnem pasu, v katerem leži Slovenija, ni preprosta, ljudje imamo v njej pomembno vlogo. Obstanejo le, če se v naravni tok njihovega razvoja ves čas vmešavamo. A pomembno je, da to počnemo z občutkom – ne premalo in ne preveč. Gozd bo brez človeka in njegovih dejavnosti vedno ostal gozd. Tudi če se povsem nehamo vmešavati v njegov razvoj, se ne bo spremenil v kaj drugega.

Travnik pa se bo brez človekovega poseganja v nekaj letih tako zelo spremenil, da mu nihče pri zdravi pameti ne bo več rekel travnik. Po desetih, najpozneje po 50 letih delovanja naravnih sil bodo na njem zrasla drevesa, spremenila se bo podrast, prišle bodo drugačne živali. Spremenil se bo v gozd. Vse, kar je bilo nekoč travniškega, bo izginilo. Če bo vmešavanja preveč, bo travnik ostal, a večina rastlin in živali bo prav tako izginila. Drugače kot pri travniku, ki se zaradi premalo vmešavanja zarase v gozd, jih ne bodo nadomestile nove vrste. Travnik bo postal osiromašen kos zemljišča z nizko stopnjo biotske raznovrstnosti, nad katerim bi lahko le še točili solze. Košnja je oblika vmešavanja, ki travnike že od nekdaj zanesljivo ohranja travnate. Pred drugo svetovno vojno in še po njej je bila košnja na vasi družabni dogodek, neke vrste praznik.

05_dodatna_1.jpg

Kmečka družina z vsemi hlapci in deklami, sorodniki in sosedi se je, navadno junija, še pred zoro odpravila na travnik, tam pa so pražnje oblečeni moški s šopkom za klobukom do prve pripeke neutrudno kosili, opremljeni samo s kosami in oslami. Kar jim ni uspelo narediti dopoldan, so končali popoldan in zvečer ali naslednje jutro. Po dveh dneh obračanja pokošene trave so seno naložili na lojtrnik in ga z vprego odpeljali do kozolca, kjer se je v latah sušilo še nekaj dni. Košnja je živini zagotavljala hrano vso zimo, pri tem pa zaradi košnje na travnikih nikoli ni zraslo niti eno drevo ali grm. Travniki so ostajali travniki iz generacije v generacijo. Danes je, v bistvu, še vedno tako. Košnja zagotavlja hrano za živino in preprečuje, da bi se travnik spremenil v gozd. A v travnike se posega občutno intenzivneje. Košnja se začne že maja in ni več družabni dogodek, ki bi v delu in zabavi združil polovico vasi. En sam kmet, oblečen v ponošeno delovno obleko in opremljen z mehanizacijo, v enem dnevu pokosi, obrne in pospravi toliko trave, kolikor je je včasih vsa družina z vsemi pomočniki v tednu dni. Zaradi hitrosti, s katero dela, do junija pokosi tako rekoč vse.

Nekaj pa je vendarle travnikov, ki jih še danes kosijo pozno in počasi, kakor nekdaj. Na njih trava rase počasi ali je dostop do njih otežen, zato pridejo na vrsto za košnjo pozno v sezoni. V spomin na tradicijo starega načina košnje jih imenujemo tradicionalni ali tradicionalno oskrbovani travniki. No, kdor na tradicijo ne da veliko, jim reče ekstenzivni travniki, tudi pozno košeni travniki. Njihov pomen pa presega zgolj spomin na nekdanji družabni dogodek. To so območja z nadpovprečno veliko pestrostjo rastlin in živali, med katerimi moramo številne strogo varovati pred izumrtjem tudi po evropski zakonodaji. Tradicionalni travniki so zaradi spremenjenih režimov vmešavanja človeka v pokrajino že zelo redka pojava in za nameček hitro izginjajo. Kjer je marca ruša še bogato namočena ali so pod vodo še celotni travniki, so razmere ugodne za mokrotne tradicionalne travnike, saj tam maja trava še ne bo zrela za prvo košnjo. Zgodnjo košnjo preprečuje tudi zmehčana zemlja, v kateri se nekaj ton težki stroji pogreznejo do osi in nemočno obmirujejo. To dobro poznajo kmetje na Cerkniškem polju in na Ljubljanskem barju, kjer so še največje ostaline mokrotnih travnikov. Razmere za košnjo se tu uredijo najprej junija. Kjer je padavin malo, dež pa hipoma prenikne v globino, so razmere ugodne za suhe tradicionalne travnike. Suša, predvsem poletna, je razlog, zakaj na njih rasejo značilno druge vrste zeli kakor na mokrotnih tleh. Pogoste so dišavnice in orhideje. Počasna rast vegetacije zaradi suše pa ni edini dejavnik, ki jih ohranja.

05_dodatna_1.jpg

Kmetu na Krasu je preprosto škoda drage mehanizacije za tistega nekaj sena, ki bi ga težko prevozen kamnit travnik navrgel ob košnji. V akcijo pošlje ovce in koze, te pa delo opravljajo počasi. Na Goričkem in Kozjanskem sta še do pred kratkim tradicionalne travnike ohranjali gospodarska nerazvitost območij in revščina kmetov, ki si mehanizacije za prehod v intenzivno košnjo niso mogli privoščiti. Za sodobno košnjo s sto konji pod pokrovom motorja namesto s kosci, pokritimi s klobuki, in enim konjem pred lojtrnikom so nedostopni tudi gorski tradicionalni travniki. Po pravici povedano so se na njih košnji, če se je le dalo, izogibali tudi v času, ko so še vse delali na roke. Strmina, ki upeha celo uhojenega planinca, naredi delo desetkrat napornejše in nevarnejše, kakor je na ravnini. Tu že od nekdaj v boj za ohranjanje travišč pošiljajo domače živali – na planotah in sedlih govedo, na strminah ovce in koze. Najslikovitejše so senožeti v Alpah tja do višine gozdne meje; kjer so še, saj je veliko gospodarsko opuščenih, na njih so sedaj gozdovi.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.