Oktober 2015 | Čar izgubljenega mesta

Besedilo: Douglas Preston
Fotografije: Dave Yoder

Osemnajstega februarja 2015 je vojaški helikopter vzletel z zapuščene vzletno-pristajalne steze v bližini mesta Catacamas v Hondurasu in poletel proti goram La Mosquitie na skrajnem severovzhodu države. Kmetije daleč spodaj so se kmalu umaknile strmim, s soncem obsijanim pobočjem. Nekatera so bila v celoti prekrita z deževnim gozdom, na drugih so bile izkrčene zaplate, namenjene govedoreji. Pilot, pazljivo leteč med vrhovi, je helikopter usmeril proti manjši vrzeli v obliki črke V, ki je zijala v oddaljenem slemenu.

Pod njo je ležala dolina, obdana z nazobčanimi vrhovi: nedotaknjena pokrajina smaragdno zelene in zlate barve, posejana s sencami oblakov, ki so lenobno drseli nad njo. Pod helikopterjem so letele jate čapelj, še niže spodaj so se tresle drevesne krošnje, v katerih so se podile s takšne višine nevidne opice. Videti ni bilo čisto nobenega znaka človeškega življenja – ne ceste, ne poti, ne oblačka dima. Pilot je ostro nagnil helikopter in se začel spuščati. Usmeril se je na jaso ob rečnem bregu. Med tistimi, ki so izstopili, je bil tudi arheolog Chris Fisher. Dolina je ležala v pokrajini, o kateri je šel glas, da skriva mitično metropolo “Ciudad Blanca”, zgrajeno iz belega kamna, znano tudi kot Izgubljeno mesto opičjega boga. Čeprav Fisher ni verjel v te legende, je vseeno domneval, da dolina, ki so jo s tovariši imenovali preprosto T1, skriva ruševine resničnega izgubljenega mesta, samevajočega že vsaj pol tisočletja. Pravzaprav je bil o tem prepričan. Treba se je bilo samo odpraviti in ga poiskati.

04_velika_2.jpg

V pokrajini Mosquitia, ki leži v Hondurasu in Nikaragvi, se razprostira največji deževni gozd v Srednji Ameriki, ki z bujnim rastjem, močvirji in rekami prekriva približno 50.000 kvadratnih kilometrov. Čeprav je iz zraka morda videti vabljiv, se bo moral vsak, ki si drzne vstopiti vanj, spoprijeti s celo vrsto nevarnosti: strupenimi kačami, sestradanimi jaguarji in nadležnimi žuželkami, od katerih nekatere prenašajo celo smrtno nevarne bolezni. Zloveščost tamkajšnje divjine je nedvomno tudi razlog za trdovratnost mita o skritem Belem mestu. Izvor legende je sicer nejasen. Raziskovalci, rudosledci in prvi letalci so pripovedovali o belem obzidju opuščenega mesta, ki se dviga sredi deževnega gozda. Drugi so ponavljali zgodbe, ki jih je leta 1526 prvi zapisal Hernán Cortés in so opevale bajno bogata mesta, skrita v notranjosti Hondurasa. Tudi antropologom, ki so dlje živeli z Miskiti, Peči in Tavaki, pripadniki indijanskih ljudstev iz Mosquitie, so pripovedovali zgodbe o “Beli hiši”, nekakšnem zatočišču, kamor so se domorodci umaknili pred španskimi zavojevalci in za vedno izginili.

Mosquitia leži na skrajni meji Mezoamerike, tik ob območju Majev. Toda Maji sodijo med najbolj raziskane starodavne kulture obeh Amerik, ljudstva Mosquitie pa lahko uvrstimo med najskrivnostnejša – so velika neznanka, ki jo pooseblja legenda o Belem mestu. Ta je sčasoma postala sestavni del honduraške narodne zavesti. V 30. letih minulega stoletja je mesto Ciudad Blanca začelo buriti tudi domišljijo ameriške javnosti in nekateri so ga vzeli čisto zares. Tako se je v džunglo podalo več odprav, ki so se ga namenile poiskati. Tri med njimi so pripravili v newyorškem Muzeju ameriških Indijancev, ki ga je financiral George Gustav Heye, vnet zbiralec indijanskih predmetov. Prvi dve odpravi sta se vrnili z novico o izgubljenem mestu, v katerem naj bi bil tudi orjaški kip opičjega boga, ki bi ga bilo treba izkopati. Tretja odprava muzeja, ki jo je vodil čudaški novinar Theodore Morde, je v Honduras prispela leta 1940. Morde se je pet mesecev pozneje vrnil iz džungle s polnimi zaboji predmetov. “Mesto opičjega boga je bilo obdano z obzidjem,” je zapisal. “Poteku enega kraka obzidja smo sledili, dokler ni izginil v gomilah, za katere vse kaže, da so bile nekoč velike zgradbe.” Morde ni želel razkriti, kje točno leži mesto, saj se je – kot je zatrjeval – bal plenilcev, vendar je obljubil, da se bo že naslednje leto vrnil in začel izkopavati.

Obljube ni držal, leta 1954 pa se je obesil v kabini za prhanje. Če je bilo mesto, o katerem je govoril, resnično, ga še vedno nismo našli. Naslednja desetletja so arheološke pustolovščine v Mosquitii ovirali težavne razmere, pa tudi splošno sprejeto prepričanje, da so tla deževnega gozda Srednje in Južne Amerike premalo rodovitna, da bi lahko prehranila kaj več kot peščico lovcev in nabiralcev, vsekakor pa premalo, da bi omogočala intenzivno poljedelstvo, ki je prvi pogoj za razvoj zapletenih hierarhičnih družb. To mnenje je bilo v veljavi, čeprav so prvi arheologi, ki so začeli raziskovati Mosquitio v 30. letih minulega stoletja, odkrili nekaj naselij in iz odkritij sklepali, da je bila na tem območju nekdaj razširjena razvita kultura. To ne preseneča, saj je bilo območje prav na križišču poti trgovcev in različnih popotnikov, ki so Maje in druge prebivalce Mezoamerike na severu in zahodu povezovale z mogočnimi kulturami govorcev jezika čibča na jugu. Prebivalci Mosquitie, ki so prevzeli precej prvin majevske kulture, so mesta deloma oblikovali tudi po majevskem zgledu.

Verjetno so poleg tega prevzeli slavno mezoameriško igro z žogo, tj. obredno tekmo, v kateri so včasih žrtvovali tudi ljudi. Podrobnosti njihovega odnosa do mogočnih sosedov pa ne poznamo. Nekateri arheologi omenjajo možnost, da je skupina majevskih bojevnikov iz Copána prevzela nadzor nad Mosquitio in kot elita vladala tamkajšnjemu prebivalstvu. Spet drugi menijo, da je tamkajšnja kultura preprosto sprejela prvine veličastne sosednje civilizacije. Pomembna razlika med obema kulturama je v gradbenem materialu, po katerem so posegala ljudstva Mosquitie. Za zdaj še nimamo dokazov, da bi tam gradili z obdelanim kamnom. Pri gradnji javnih stavb so uporabljali rečne prodnike, prst, les ter protje in blato. Ko so te zgradbe okrasili in jih pobarvali, so bile morda videti prav tako veličastne kot nekateri največji majevski templji. Ko pa so jih opustili, so se razsule zaradi vpliva dežja in strohnele, za njimi pa so ostale zgolj neizrazite gomile iz blata in grušča, ki jih je naglo preraslo bujno rastje. Christopher Begley z Univerze Transylvania v Lexingtonu v Kentuckyju, ki je v Mosquitii opravljal arheološke raziskave, meni, da bi prav z izginotjem te sijajne arhitekture lahko pojasnili, zakaj kultura, ki jo je gradila, ostaja “obrobna”. Danes je namreč tako slabo raziskana, da sploh še nima uradnega imena. “O tej veliki kulturi še marsičesa ne vemo,” je povedal Oscar Neil Cruz. Neil, Mehičan po rodu, je glavni arheolog pri Honduraškem inštitutu za antropologijo in zgodovino (IHAH). “Pravzaprav o njej ne vemo tako rekoč ničesar.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.