November 2015 | Energija za vse

Besedilo: Michael Edison Hayden
Fotografije: Rubén Salgado Escudero

Prashant Mandal v koči, kjer živi z ženo in štirimi otroki, prižge svetilko s svetlečimi diodami (LED), veliko kot tablica čokolade. Prostor nenadoma oživi v kanarčkovo rumeni in sinje modri barvi, kakršne so plastične ponjave, iz katerih je narejeno skromno bivališče. Mandal, žilav 42-letnik, pokaže na svoje imetje: stran, iztrgano iz starega hindujskega koledarja, nekaj pločevinastih krožnikov, leseno škatlo, ki jo uporabljajo za stol. Nato izključi solarno napravo, ki napaja luč. Odnese jo k približno 20 metrov oddaljenemu šotoru, kjer prodaja sladek mlečni čaj popotnikom na pusti cesti proti Madhotandi, mestecu blizu indijske severne meje. “Moje življenje ni prav veselo, vendar imam pamet in ta mi pomaga, da se prebijam,” pove. “Ta solarna luč pa mi pomaga, da poslujem tudi ponoči.”

Mandal, ki si je dom na črno postavil na državni zemlji na meji rezervata za tigre, je samo droben zobec v kolesju nastajajočega novega gospodarskega stroja. Na stotine podjetij je zelo prodornih v prizadevanju, da bi majhne solarne naprave prodala kupcem, ki živijo na območjih brez električnega omrežja. Okoli 1,1 milijarde ljudi na svetu nima priključka za elektriko in skoraj četrtina teh živi v Indiji. Mandal in drugi so se zato do nedavna zanašali na strupeni petrolej in velike akumulatorje, iz katerih je pogosto iztekala kislina. Solarna naprava, ki zagotavlja energijo za dve LED-luči in ventilator, se napaja iz 40-vatne solarne plošče. Ko sonce pripeka nanjo, se polni majhen oranžen akumulator, v katerem se shrani za približno deset ur elektrike. Pripomočke je Mandal najel v podjetju Simpa Networks, ki se je pri prodaji osredotočilo na potrošnike z nizkimi dohodki. Kljub temu pa je 30 centov najemnine na dan zanj ogromen strošek, saj mora družino preživljati z manj kot dvema evroma na dan. Hrana stane, prav tako šolske knjige, zdravila in čaj. Lani je zbolel 15-letni srednji sin in zdaj družina bolnišnici dolguje več kot 3500 evrov. Vseeno je Mandal prepričan, da je bolje odšteti 20 odstotkov zaslužka za Simpine storitve kot preživeti tako velik del življenja v popolni temi. “Prej sem prav toliko denarja porabil za polnjenje akumulatorja,” pravi. “Pa še približno kilometer sem moral zato prehoditi v vsako smer. Včasih je iz akumulatorja iztekla kislina in me opekla. Enkrat sem dobil opekline, ker mi je kislina prežgala hlače – vse to samo zaradi elektrike.”

Podobne bitke kot Mandal bijejo v mjanmarskih in afriških vasicah še številni drugi. Zato tudi drugje zasebna podjetja ponujajo solarne naprave in gradijo sončne elektrarne. Mednarodna agencija za energijo ocenjuje, da je v Podsaharski Afriki brez elektrike 621 milijonov ljudi. Po podatkih iz leta 2011 zaradi pomanjkljive električne napeljave elektriko kot glavni vir za razsvetljavo uporablja samo 37 odstotkov od skoraj 200 milijonov prebivalcev indijske zvezne države Utar Pradeš, kjer živi Mandal. V podjetju Simpa so izračunali, da se 20 milijonov gospodinjstev zanaša v glavnem na petrolej, ki ga subvencionira država. Po manjših podeželskih mestecih uporabljajo za polnjenje mobilnih telefonov traktorske akumulatorje. Več sto ljudi vsako poletje umre zaradi vročinskega šoka, saj se temperature povzpnejo na 45° C, umazano črne petrolejske saje pa povzročajo poškodbe pljuč. Mandalovi sosedje, ki so priključeni na električno omrežje, pravijo, da imajo elektriko samo dve ali tri ure na dan in da jih nihče ne obvešča, kdaj bo prišel električni mrk ali koliko časa bo trajal. Ker je Mandalovo bivališče zgrajeno na črno, do priključka ni upravičen.

Direktor podjetja Simpa Paul Needham, ki je prej delal v Microsoftovem oddelku za oglaševanje v ameriški zvezni državi Washington, živi v Indiji v bistveno boljših razmerah, o kakršnih lahko Mandal samo sanja. Ima tekočo vodo, precej zanesljiv dostop do elektrike in brezžično povezavo v splet. Needham sicer izhaja iz kanadskega Vancouvra in se je v Indijo leta 2012 preselil, da bi pomagal premostiti razlike med ljudmi, kot je sam, in takšnimi, kot je Mandal. “Indija je v več pogledih zelo razslojena družba, saj po desetletjih naglega razvoja podeželska območja še vedno zaostajajo za večjimi mesti,” pove. “Naše stranke ne morejo čakati na gradnjo boljšega omrežja. Energijo potrebujejo zdaj.” Spominja se, da je zamisel za podjetje dobil leta 2010 med obiskom Tanzanije, kamor se je odpravil s članicami organizacije za pravice žensk. Videl je, kako ljudje plačujejo sosedi, ki je imela solarno napravo, da jim je polnila mobilne telefone. “Posvetilo se mi je, da bi to lahko bil uspešen poslovni model,” pravi. “Sončna energija kot prodajno blago!” Na indijskih podeželskih tržnicah so začeli prodajalci dobiček s sončno energijo ustvarjati že leta pred prihodom Simpe in podobnih podjetij. Moški pri stojnicah se hladijo pod ventilatorji, ki jih poganjajo cenene sončne celice, in tako privabljajo kupce. Prodajalci jim pokažejo tanke rdeče in modre žice, s katerimi lahko priključijo žarnice, mobilne telefone ali ventilatorje. Te solarne naprave nosijo lažne oznake znanih blagovnih znamk, kot so Rolex, Gucci in Mercedes, in stanejo od tri do štiri evre; to je samo majhen del vsote, ki jo Mandal odšteje Simpi vsak mesec. Težava je, da so te naprave slabo narejene in se pogosto kvarijo, pravijo Needham in drugi iz indijske cvetoče panoge ponudnikov solarnih sistemov.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.