Januar 2016 | Narava in možgani

Besedilo: Florence Williams
Fotografije: Lucas Foglia

Če se podaš v puščavo, si želiš, da bi te vozil človek, kakršen je David Strayer. Kadar sedi za volanom, ne telefonari in ne pisari sporočil. Niti tega, da bi kdo jedel v avtomobilu, ne odobrava. Ta kognitivni psiholog z Utaške univerze ve, saj je strokovnjak za pozornost, da so človeški možgani nagnjeni k napakam, zlasti kadar počnemo več stvari hkrati, zato se izogiba vsemu, kar odvrača pozornost. Njegove raziskave so med drugim pokazale, da uporaba mobilnega telefona večini voznikov škoduje enako kakor pitje alkohola. V edinstvenem položaju je, saj razume, kaj nam povzroča sodobno življenje. Ker je navdušen pohodnik, meni, da je našel protistrup: naravo.

Tretji dan taborjenja v divjih soteskah v bližini Bluffa v Utahu je v velikanskem železnem loncu cmaril piščančjo pito, vmes pa 22 študentom psihologije razlagal, čemu pravi “učinek treh dni”. Možgani, je govoril, niso neutruden 1,4 kilograma težak stroj; zlahka se utrudijo. Kadar izprežemo, odložimo delo, pri katerem moramo biti zbrani, in se prepustimo čudovitemu naravnemu okolju, občutimo, da so se nam obnovile ne le moči, temveč tudi umske sposobnosti. To je demonstriral na udeležencih skupine Gremo v naravo, ki so po treh dneh pohodništva v divjini naloge, pri katerih je treba ustvarjalno reševati probleme, opravili 50 odstotkov bolje kot prej. Tridnevni učinek, je dejal, je nekakšno čiščenje vetrobranskega stekla uma, ki se opravi, ko smo dovolj dolgo v naravnem okolju. Nadejal se je, da bo to čiščenje na izletu ”zasačil pri delu”, zato je študente – in mene z njimi – povezal s prenosno napravo EEG, ki zaznava možganske valove.

USA_parks Kliknite na sliko za povečavo.

“Tretji dan se mi čuti na novo umerijo – zavoham in zaslišim tisto, česar prej nisem,” je dejal. Rdeče pečine v soteski je ožarilo zgodnjevečerno sonce; skupina je bila trudna in lačna, a na tisti zadovoljni način, ki ga prinaša taborjenje v naravi. Strayer je bil v pomečkani majici s kratkimi rokavi in rahlo ožgan od sonca nedvomno videti sproščen. “Bolj sem uglašen z naravo,” je povzel. “Če lahko tako preživiš dva ali tri dni, to očitno vpliva na kakovost razmišljanja.” Postavil je hipotezo, da preživljanje časa v naravi omogoči prefrontalni skorji, možganskemu nadzornemu središču, da tako kot preutrujena mišica izpreže in se spočije. Če bi bila hipoteza pravilna, naj bi EEG pokazal manjši dotok energije iz “sredinskih frontalnih valov theta” – ki so merilo za konceptualno razmišljanje in stalno pozornost. Valovanje naših možganov naj bi primerjal z valovanjem možganov podobnih prostovoljcev, ki so sedeli v laboratoriju ali posedali po parkirišču v poslovnem središču Salt Lake Cityja.

Pita se je pekla, Strayerjevi podiplomski študenti pa so mi na glavo poveznili nekakšno kopalno kapo z 12 elektrodami. Še šest elektrod so mi pritrdili na obraz. Žice, ki so molele iz njih, naj bi pošiljale električne impulze iz mojih možganov snemalniku za poznejšo analizo. Počutila sem se kot na suho naplavljen morski ježek. Pazljivo sem se sprehodila do travnatega brega reke San Juan na desetminutno spokojno motrenje. Na nič posebnega naj ne bi mislila, zgolj opazovala naj bi tok široke, migotave reke. Že nekaj dni nisem odprla računalnika ali vrgla pogleda na mobilni telefon. Prav lahko je bilo za nekaj trenutkov pozabiti, da ju sploh imam.

LETA 1865 SE JE VELIKI KRAJINSKI arhitekt Frederick Law Olmsted zazrl čez Yosemitsko dolino in ugledal kraj, ki bi ga po njegovem veljalo ohraniti. Kalifornijske zakonodajalce je pozval, naj ga obvarujejo pred nebrzdano gradnjo. Olmsted je takrat že zasnoval Centralni park v New Yorku; menil je, da bi morale biti čudovite zelene površine dostopne vsem ljudem. “Znanstveno dejstvo je,” je zapisal, “da je občasno motrenje impresivnih prizorov v naravi … blagodejno za zdravje in vitalnost ljudi in še posebej za zdravje in vitalnost njihovega uma.” Olmsted je pretiraval; njegova trditev je bolj kot na znanosti temeljila na intuiciji. A to nagonsko spoznanje je imelo že dolgo brado. Segalo je nazaj vsaj v obdobje Kira Velikega, ki je pred približno 2500 leti v živahni prestolnici Perzije dal narediti vrtove za razvedrilo. Paracelsus, nemško-švicarski zdravnik iz 16. stoletja, je to nagonsko spoznanje izrazil, ko je zapisal: “Vir umetnosti zdravljenja je narava, ne zdravnik.” Leta 1798 je William Wordsworth sedel na bregovih reke Wye in se čudil, kako “pogled, umirjen z močjo skladnosti,” prinaša uteho v “mrzličnosti sveta”. Enak pogled na stvari sta prevzela ameriška pisca Ralph Waldo Emerson in John Muir. Skupaj z Olmstedom sta razumsko in hkrati s čustveno zavzetostjo podprla prizadevanje za ustanovitev prvih narodnih parkov na svetu, trdeč, da ima narava zdravilno moč.


Video. Posnetek je ve angleščini.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.