Januar 2016 | Kavčuk na pohodu

Besedilo: Charles C. Mann
Fotografije: Richard Barnes

Čudovit dan je in severna Tajska se koplje v pomladnem soncu. Novi isuzu zapelješ v potok, ki teče skozi vas Tung Nha Noi, mimo tebe hodijo krave in ljudje, ti, 21-letni mladec s hudo makino, pa stojiš v vodi in poltovornjak tako temeljito drgneš z gobo, da se v soncu blešči kot svetla prihodnost.

Še pred nedavnim so bile možnosti, da bi imel človek, kot je Piyawot Anurakbranpot – prijatelji ga kličejo Chin – v tako mladih letih čudovit poltovornjak, približno enake ničli. Ljudje v odročnih vaseh, kakršna je Tung Nha Noi, niso imeli denarja. A v zadnjem času gre družinam, kakršna je Chinova, veliko bolje. Razlog za to najdemo na gričih za vasjo. Pred desetimi leti jih je preraščal bujen tropski gozd – bogat preplet domorodnega rastlinja.

Danes je večina pobočij pobrita in zasajena z eno samo rastlinsko vrsto, to je Hevea brasiliensis, brazilski kavčukovec. Noč za nočjo se Chinova družina in desettisoči drugih v Jugovzhodni Aziji odpravljajo na plantaže zbirat sok kavčukovcev, podobno kot to počnejo zbiralci javorjevega sirupa na severu Amerike. Gost bel lateks kaplja v posode. Židko snov nato zgostijo, stisnejo v pole in pošljejo v tovarne. Tam pole predelajo v obročasta in ploščata tesnila, pasove, izolacijski material in pnevmatike – veliko pnevmatik. Približno tri četrtine kavčuka, pridelanega na svetu, porabi jo za izdelavo pnevmatik za avtomobile, tovornjake, letala – vsako leto jih izdelajo skoraj dve milijardi.
Kavcuk Kliknite na sliko za povečavo.

Ker je guma tako pogosta dobrina, tako vsakdanja, se nam morda ne zdi vredna posebne pozornosti. A ne bi se mogli bolj motiti. Kavčuk ima že več kot 150 let večinoma ne prav očitno, a zelo pomembno vlogo v svetovni politični in okoljski zgodovini.

Pravite, da si želite industrijsko revolucijo? Potrebujete tri surovine: železo, iz katerega pridobite jeklo za izdelavo strojev, fosilna goriva za pogon strojev in gumo, s katero povežete in zaščitite vse njihove gibljive dele. Zaženite avtomobilski motor in ga pustite teči brez jermena ventilatorja ali cevi radiatorja; prej kot v minuti bo šlo kaj zelo narobe. Želite dovajati hladilno tekočino v motor po trdi kovinski cevi namesto po prožni gumijasti? Veliko sreče boste morali imeti, da vam zaradi tresljajev ne bo razpadla na koščke. Zadostne količine jekla in premoga za izdelovanje in pogon industrijske mehanizacije so povsem brez pomena, če se motorji pregrevajo, ker jih ne morete ohlajati.

Če ljudje sploh kdaj razmišljajo o kavčuku, si verjetno predstavljajo kak gumijasti proizvod, izdelan iz sintetičnih kemikalij. V resnici pa so vir več kot 40 odstotkov gume na svetu drevesa, ki skoraj vsa sodijo v vrsto H. brasiliensis. V primerjavi z naravnim kavčukom je sintetični navadno cenejši, če govorimo o ceni izdelave. A je šibkejši, manj prožen in slabše prenaša tresljaje. Za stvari, ki nikakor ne smejo odpovedati, od kondomov do kirurških rokavic in letalskih pnevmatik, je edina mogoča surovina naravni kavčuk.

Železo najdemo povsod po svetu, prav tako fosilna goriva. Kavčukovec pa danes gojijo skorajda izključno v Jugovzhodni Aziji. Območje ima edinstveno kombinacijo ustreznega podnebja in infrastrukture. Ne glede na vzpone in padce v svetovnem gospodarstvu se povpraševanje po pnevmatikah še naprej povečuje, zato Jugovzhodna Azija doživlja nekaj podobnega zlati mrzlici. Milijoni ljudi v tem revnem delu sveta zaradi razcveta pridelave kavčuka živijo bolje; Chin ni edini z novim poltovornjakom v vasi Tung Nha Noi. Zaradi kavčuka se je območje izvilo iz osame. Čisto nove “kavčukove ceste” – zadnja je bila dograjena leta 2013 – danes povezujejo nekoč odročne dele Jugovzhodne Azije, kjer so plantaže, s tovarnami pnevmatik v severni Kitajski.

Brazilski vzpon in padec

Fordlandia

Sonce sije na ruševine elektrarne v Fordlandii (zgoraj) na reki Tapajós v spodnji Amazoniji. Po načrtih naj bi Fordlandia, ki jo je Henry Ford ustanovil v 30. letih minulega stoletja in si pri tem nakopal velikanske stroške, postala največja plantaža kavčukovca na svetu.

A projekt se je izkazal za pravo polomijo. Izdelovalec avtomobilov je delavce odtujil od domačega okolja, saj je zahteval, da živijo na plantaži v hiškah v slogu ameriškega Srednjega zahoda, v menzi jedo ovsene kosmiče, pšenični kruh in breskov kompot iz konzerv kot v ZDA, se udeležujejo plesov na trgu kot v ZDA – in ne pijejo alkohola. Njegova najhujša napaka pa je bila, da ni zaposlil botanika, ki bi se spoznal na kavčukovec.

Če bi ga, bi morda izvedel, da je tam prst (spodaj, leta 1931) neprimerna za gojenje kavčukovca – in da ta drevesa, če rastejo tesno skupaj, rada napade južnoameriška listna plesen.

Fordlandia

Ford je leta 1945 opustil načrte in prodal posest. Danes člani družine Rocha, potomci takratnih delavcev, živijo nedaleč proč v hiši, zgrajeni za ameriške upravnike plantaže.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.