Februar 2016 | Londonsko podzemlje

Besedilo: Roff Smith
Fotografije: Simon Norfolk

V močno razsvetljenem laboratoriju nad prostori Muzeja londonske arheologije (MOLA) je restavratorka Luisa Duarte pazljivo čistila veliko fresko iz 1. stoletja, ki so jo nekaj dni prej prinesli v muzej z gradbišča na Lime Streetu v samem srcu mestne finančne četrti. Delavci, ki kopljejo jamo za temelje 37-nadstropne poslovne stolpnice, so naleteli na ostanke zgodnjerimske stavbe. Muzejski strokovnjaki menijo, da freska izvira približno iz leta 60 n. š., kar pomeni, da je ena od najstarejših rimskih fresk, ki so jih doslej našli v Londonu. Sodi tudi med najlepše ohranjene in največje, saj meri skoraj tri metre v dolžino in malo manj kot dva metra v višino. “Človek, ki jo je naročil, je bil resnično bogat,” je razlagala Duartejeva, medtem ko je z lopatico pazljivo odstranjevala kepice vlažne zemlje, ki so se še držale površine freske. “Mogoče je bil premožen trgovec ali bankir.

Londonsko podzemlje Kliknite na sliko za povečavo.

Človek z okusom, denarjem in prefinjenim slogom. Tale košček rdeče, denimo, je verjetno cinober, drag pigment, ki so ga uporabljali izjemno redko. Nanj naletimo le sem ter tja, in to izključno pri najkakovostnejših delih.” Arheologi menijo, da je freska krasila stavbo, ki so jo podrli na prelomu 2. stoletja n. š., da bi pridobili prostor za veličastno baziliko in forum. Bazilika je bila največja, kar so jih Rimljani zgradili severno od Alp, večja celo od današnje stolnice sv. Pavla. Porušili so več mestnih četrti in z ruševinami izravnali teren ter na njem uresničili vizijo nove generacije. To je bil prvi izmed številnih projektov urbane prenove, ki so se nato zvrstili v 1900 letih. Privzdignite tlak veličastnega starega mesta, kot je London, in pod njim boste našli vse od rimske freske iz 1. stoletja do srednjeveških drsalk, pa še kak okel za nameček. V Londonu, eni najstarejših evropskih prestolnic, so drug za drugim neprekinjeno živeli in gradili Rimljani, Sasi, Normani, Tudorji, Hannoverjanci, regentski razvratneži in viktorijanci, od katerih je vsak kaj dodal. Današnje mesto tako stoji na vrhu pisane arheološke “skladovnice”, visoke kar devet metrov. Ker je London tudi živahna metropola z več kot osmimi milijoni prebivalcev, številnimi prometnimi ulicami ter nebotičniki in monumentalno arhitekturo, arheološka izkopavanja v njem niso ravno mačji kašelj. Priložnosti, ki jih imajo arheologi za privzdigovanje betonske tančice in brskanje po zemlji, bogati z artefakti, so po navadi redke in ne trajajo dolgo.

Lndn underground

S pravim viharjem prelomnih inženirskih projektov in razmahom gradbenih projektov v arheološkem srcu Londona pa se jim je ponudila enkratna priložnost, da pokukajo pod površje in se razgledajo po bogati preteklosti mesta. Količina arheoloških poslastic, ki so pri tem prišle na dan, je komajda obvladljiva. Gre za več milijonov artefaktov, v katerih je zajeta velikanska razsežnost človeške zgodovine ob reki Temzi – od zgodnjega mezolitika, tj. pred 11.000 leti, do pozne viktorijanske dobe ob koncu 19. stoletja. Med odkritji so tudi kosti več tisoč čisto navadnih Londončanov, pokopanih na pokopališčih, ki so jih že pred stoletji pozidali in nanje pozabili. “S temi izkopavanji se nam je odprl neverjeten pogled na življenje Londončanov v dolgih stoletjih,” je povedal Don Walker, ki je osteolog oziroma strokovnjak za človeške kosti pri muzeju MOLA. “Dokaj hitro ti postane jasno, da smo le neznatni in bežni igralci v zelo zelo dolgi zgodbi.” Eno od najstarejših poglavij te zgodbe je prišlo na dan po letu 2010 na 1,2 hektara velikem gradbišču, kjer raste poslopje evropskega sedeža Bloombergovega finančnega imperija, ki naj bi kmalu odprl vrata.

Dvanajstmetrska jama v starodavnem volilnem okraju Cordwainer, kjer so čevljarji vse od rimskih časov opravljali svojo obrt, se je izkazala za eno najpomembnejših zgodnjerimskih najdišč v Londonu. Ko so odstranili zemljo, so na dan prišle odlično ohranjene ceste skupaj z lesenimi trgovinami, domovi, ograjami in dvorišči. Najdišče, ki ga datiramo v začetek 60. let n. š., je bilo tako dobro ohranjeno, da so ga arheologi poimenovali “severni Pompeji”. Med izkopavanji so naleteli na 14.000 predmetov, med katerimi so bili novci, amuleti, kositrni krožniki, keramične svetilke, 250 usnjenih škornjev in sandal ter za več kot 900 škatel lončenine. “To je bila največja količina drobnih najdb, ki  nam jih je kadar koli uspelo pridobiti pri enem samem izkopavanju,” je povedala arheologinja Sadie Watson, ki je vodila raziskave za MOLA. “Odpira se nam povsem nepričakovan pogled na vsakdanje življenje v rimskem Londonu.” Med sijajnimi pridobitvami je bilo tudi skoraj 400 redkih lesenih tablic za pisanje. Na nekaterih so še danes čitljivo napisani pisma, pravne pogodbe in finančni dokumenti. (Na nekem drugem mestu so našli nakupovalne sezname, vabila na zabave in pogodbo o prodaji mlade sužnje.) Omenjeni predmeti so tako izjemno ohranjeni zaradi davno pozabljenega pritoka Temze, imenovanega Walbrook, ki je na poti proti izlivu tekel prav skozi središče rimskega Londiniuma. Na njegovih močvirnatih bregovih se je v razmočeni prsti ohranilo tako rekoč vse, kar je padlo vanjo. “Stara dobra angleška vlaga,” je v smehu rekla Watsonova. “London se lahko prav zaradi Temze in njenih pritokov pohvali z enim najboljših okolij za ohranjanje predmetov, kar si jih je mogoče zamisliti. Usnjeni, leseni in kovinski predmeti, ki bi drugod zgnili oziroma bi jih razžrla rja, pridejo tukaj na dan v izjemno dobrem stanju.”

Več si preberite v februarski številki revije National Geographic.

Video.
Posnetek je v angleščini.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.