April 2016 | Kjer smrt ne pomeni slovesa

Besedilo: Amanda Bennett
Fotografije: Brian Lehmann

Nekega večera je Elisabeth Rante malo pred sedmo odgrnila z vrat zlato zaveso in skupaj sva smuknili v sobo. Tam je nagovorila moža. “Očka … očka,” je zašepetala. “Gostjo iz daljnih krajev imamo.” Za nama je v sobo vstopil drugi najstarejši sin Jamie s pladnjem v rokah in se potihoma približal. “Prinesel sem ti riž, očka, pa ribe in čili,” je dejal. Ko smo tiho zapuščali sobo, je Elisabeth nežno rekla: “Zbudi se, očka, čas je za večerjo.” Za hip sem se obrnila, najstarejši sin Yokke pa mu je pojasnil: “Fotografira te, očka.” Ganljiv družinski prizor, ki bi mu bili lahko priča kjer koli na svetu. Razen ene podrobnosti: Elisabethin mož, nekdanji uradnik na mestnem matičnem uradu, je bil že štirinajst dni mrtev.

V hiši iz betona, v kateri domuje ugledna in premožna družina, je Petrus Sampe negibno ležal na leseni postelji, do brade pokrit z rdečo vzorčasto odejo. V tej hiši na obrobju mesta Rantepao v odmaknjenem višavju indonezijskega otoka Sulawesi naj bi ležal še nekaj dni. Ko so mu žena in otroci štirikrat na dan – torej za zajtrk, kosilo, večerjo in popoldanski čaj – prinašali hrano, so se pogovarjali z njim. “To počnemo, ker ga imamo radi in ga spoštujemo,” je povedal Yokke, Elisabeth pa je dodala: “Včasih smo jedli skupaj. Še vedno je doma, zato mu prinašamo hrano.” Truplo, ki so ga kmalu po smrti preparirali s formalinom (vodno raztopino formaldehida), se ni začelo razkrajati, temveč se je postopoma izsuševalo in postajalo podobno mumiji. V sobi je bilo čutiti le rahel vonj po sandalovini, ta pa je za domove Toradžev povsem vsakdanji. Štiri dni pozneje oziroma po tem, ko so Petrusa počastili z glasbo, opravili krščanski obred in pripravili večerjo s svinjino, zelenjavo in rižem za več kot sto povabljenih, so ga družinski člani dvignili s postelje in ga položili v krsto.

Hrana
Dogajanje so s kamerami posneli snemalci. Kakih osem otrok – sorodniki in prijatelji iz soseščine – se je prerivalo, saj so želeli vsi čim bolje videti dogajanje. Petrus naj bi ležal doma v krsti še vse do pogreba, ki je bil predviden za december, torej štiri mesece pozneje. Žena naj bi do takrat skupaj z njim prebivala v hiši. Nekatere družine še vedno spoštujejo staro navado, po kateri mrtvec ne sme ostati sam. Elisabeth in otroci so umrlega do pogreba klicali to makula’– bolnik. “Verjamemo, da je očetova duša, čeprav je oče to makula’, še vedno v hiši,” je povedal Yokke. Telesna smrt za Toradže ni nenaden in dokončen dogodek, s katerim se hipno pretrgajo vezi, kot jo razumemo zahodnjaki. Smrt je le korak v dolgotrajnem procesu, ki poteka postopoma. Svojci kar doma skrbijo za umrlega še več tednov, mesecev ali celo let po smrti. S pogrebom pogosto odlašajo tako dolgo, kolikor je potrebno, da se zberejo sorodniki, razkropljeni po svetu. Najveličastnejši pogrebni obredi so dogodki, ki trajajo več tednov in zavoljo katerih se Toradži kot v nekakšnem velikanskem preseljevanju vračajo domov z vseh koncev in krajev po svetu. Ko skozi mesto prihrumi kolona sto ali več motorjev in avtov, ki spremljajo truplo na poti domov, se drugi vozniki spoštljivo ustavljajo, kar se tudi pri srečanju z rešilnim avtomobilom ali policijskim vozilom ne zgodi vedno.

Smrt je tam močnejša od življenja. Toradži ne nasprotujejo medicinskim posegom pri bolnikih v kritičnem stanju. Prav tako ne skušajo ubežati globoki žalosti ob smrti bližnjih. A namesto da bi smrt odrivali na stran, jo imajo tako rekoč vsi za samo središče življenja. Verjamejo, da tisti, ki umre, v resnici ni mrtev in da se globoka medčloveška vez ohrani še dolgo po smrti. Ta za večino Toradžev ne pomeni nepredirnega zidu, temveč jo vidijo kot rahlo prosojno tančico. Ob njej se vezi torej ne prekinejo, temveč se zgolj ustvarijo nove, nekoliko drugačne. V Toraji se globoka povezanost z ljubljenim človekom ne konča ob grobu. Toradži, ki živijo na severu otoka, od časa do časa celo prinesejo sorodnike iz grobov ter jim nadenejo sveža oblačila in zamenjajo mrtvaški prt. Nihče natanko ne ve, kdaj so Toradži vpeljali te nenavadne obrede. Ker so njihov jezik prvič zapisali šele v začetku 20. stoletja, se stare navade večinoma prenašajo z ustnim izročilom. Šele nedavno so arheologi, ki v postopku z radioaktivnim ogljikom ugotavljajo starost ostankov lesenih krst, dognali, da bi lahko nekateri pogrebni običaji Toradžev izvirali celo iz 9. stoletja n. š. Prve nizozemske ladje, ki so bile na lovu za muškatnim oreščkom in klinčki, so v današnji Indoneziji pristale konec 16. stoletja.

Šele več kot 300 let pozneje so dosegle tudi Torajo, kulturno pokrajino, ki danes zajema okrožji Toraja Utara in Tana Toraja. Zaradi prizadevanj nizozemskih misijonarjev je Toraja krščanska enklava, v kateri živijo večinoma protestanti, pa tudi rimski katoličani v večinski muslimanski državi. Krščanstvo se je bolj ali manj uspešno prepletlo s tradicionalnimi navadami: danes se tako rekoč vsak posamezen obred v pogrebnem slavju Toradžev začne z molitvami, berili iz Matejevega ali Janezovega evangelija in izrekanjem očenaša. Toraja je posejana z vasmi, ki bodisi čepijo visoko na pečinah bodisi so ugnezdene globoko v dolinah pod njimi. Rantepao, prašno mesto s 26.000 prebivalci, je od največjega sulawesijskega mesta Makassar oddaljeno osem ur vožnje. Pot poteka po več kot 300 kilometrov dolgi cikcakasti cesti, speljani vzdolž pečin. Vasi so med seboj povezane le z ovinkastimi enopasovnimi potmi iz steptane zemlje, po katerih poteka promet v obeh smereh. Vozila, ki se pazljivo izogibajo psom in otrokom na cesti, poskakujejo po udarnih jamah. Na to težavno pot sem se odpravila, potem ko sem leta pisala in govorila, kako na umiranje gledamo v Ameriki; medicino in zdravila poveličujemo, smrti pa se bojimo, saj jo razumemo kot neuspeh tehnologije oziroma volje. Zato največ Američanov umre v različnih ustanovah, čeprav večina govori, da bi raje v miru umrla doma. Ko mi je umrl mož Terence, sem sklenila, da se bom seznanila še z drugimi pogledi. Tako sem prišla preučevat kulturo, ki je še celo skrajnejša od naše, četudi v nasprotni smeri.

Hrana
Moje iskanje je seveda v marsičem omejeno. Prinašanje hrane mrtvim, razstavljanje trupel in odpiranje krst so vendarle navade, kakršnih ne bomo prav kmalu sprejeli. Vseeno pa si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, ali niso običaji Toradžev, ki potekajo zložno in postopoma, vseeno bolj uglašeni z dejansko mučno in pretresljivo izkušnjo globoke človeške žalosti kot naši “zapeti” obredi. Colin Murray Parkes in Holly G. Prigerson v knjigi Smrt v družini: raziskave o žalovanju odraslih (Bereavement: Studies of Grief in Adult Life) pišeta, da zahodnjaki večkrat vidimo umrle, se pogovarjamo z njimi in čutimo njihovo navzočnost. “Pogovarjam se z njim in kar čakam, da mi bo odgovoril,” je avtorjema zaupala neka vdova. Kot pravita, žalovanje ne poteka v enakomernem ritmu, temveč še več let po smrti občasno izbruhne in se nato spet umiri – s prav tako dinamiko pa potekajo tudi običaji Toradžev. Za Toradže bi bila navada nas zahodnjakov, ki že nekaj dni ali celo ur po smrti poskrbimo, da nam mrtvi izginejo izpred oči, precej prenagljena. “Mama je umrla nenadoma, zato je še nismo pripravljeni pustiti oditi,” mi je povedala Yohana Palangda in začela jokati. “Ne morem se še sprijazniti s tem, da bi jo pokopali.” Mama je v sobi v zgornjem nadstropju že več kot leto sprejemala goste. Ker je bila vaška poglavarka – ta položaj je po njej podedovala Yohana – so vaščani še naprej prihajali k njej po blagoslov ob pomembnih dogodkih ali celo po dovoljenje za poroko. Kakšna je torej razlika med Yohano, ki še ni pripravljena pustiti oditi umrle matere, in nami? Ali med Elisabeth, ki se pogovarja z mrtvim možem, in zahodnimi vdovami, ki skrivaj govorijo s svojimi? Ali Elisabethino družino, ki obredno prinaša hrano umrlemu očetu, in romanopisko Joan Didion, ki se kar ne more posloviti od moževih čevljev, saj bi mu utegnili priti še prav? Človek za to, da se spoprime z globoko žalostjo, potrebuje čas. Kaj ko bi si podobno kot Toradži tudi mi dovolili več časa za to, da bi v svojem ritmu opravili z njo?

Več si preberite v aprilski številki revije National Geographic. 

Video. Posnetek je v angleščini.





Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.