April 2016 | Vse do zadnje

Besedilo: Rachel Hartigan Shea
Fotografije: Joel Sartore

Fotograf National Geographica Joel Sartore je dolga leta opravljal delo daleč od doma – med drugim je dokumentiral osupljivo živalstvo narodnega parka Madidi v Boliviji, se povzpel na tri najvišje vrhove Velike Britanije in se celo preveč približal grizlijem na Aljaski. Njegova žena Kathy je medtem živela v Lincolnu v Nebraski in skrbela za otroke. A leta 2005 so ji diagnosticirali raka na dojki. Sedem mesecev so jo zdravili s kemoterapijo, jo šest tednov obsevali in dvakrat operirali. Joel Sartore ni imel izbire: pri treh otrocih, starih 12, devet in dve leti, ni mogel potovati, da bi snemal reportaže, s kakršnimi si je ustvaril poklicni ugled. “Ker sem za leto dni ostal doma, sem imel dovolj časa za premislek,” se danes spominja tistih časov. Razmišljal je o ornitologu Johnu Jamesu Audubonu. “Naslikal je več ptic, ki so do danes že izumrle,” pravi Sartore. “Že v 19. stoletju je predvidel izumrtje nekaterih živalskih vrst.” Razmišljal je o Georgeu Catlinu, ki je slikal pripadnike ameriških staroselskih ljudstev “vedoč, da se bo njihov način življenja korenito spremenil” zaradi prodiranja belih naseljencev proti zahodu. Razmišljal je o Edwardu Curtisu, ki je “fotografiral in snemal ogrožena indijanska ljudstva na filmski in magnetofonski trak”. “Razmišljal sem tudi o sebi,” pravi. “Skoraj 20 let sem fotografiral živali v naravi, a učinek je bil pičel: ljudem ni bilo zanje nič bolj mar kot prej.”

Hrana

S fotografijami je poskušal ponazoriti, zakaj se neka vrsta bori za preživetje – alabamsko jelenjo miš je denimo fotografiral z zgradbami v ozadju, saj je prav zaradi pozidave njen življenjski prostor ogrožen. A po glavi se mu je motala misel, da bi s čim preprostejšim nemara dosegel večji učinek. Portret predstavi telo živali, njene značilnosti in marsikdaj ujame tudi njen prodorni pogled. Pa bi bilo mogoče z njim pritegniti pozornost javnosti? NEKEGA POLETNEGA DNE LETA 2006 je telefoniral prijatelju Johnu Chapu, izvršnemu direktorju Živalskega vrta za otroke v Lincolnu v Nebraski. Povprašal ga je, ali bi lahko portretiral nekaj tamkajšnjih živali. Ker je bila Kathy bolna, na delo ne bi hodil daleč, saj je živalski vrt le poldrugi kilometer oddaljen od njunega doma. Chapo ga je povabil na obisk. “To je bila predvsem prijateljska usluga,” je povedal. Ko je Sartore prispel, je direktorja Chapa in oskrbnika živali Randyja Scheera prosil za dvoje: belo ozadje in žival, ki se ne bo premikala. “Mogoče golač?” je predlagal Scheer. Golega glodavca z velikimi zobmi je položil na kuhinjsko rezalno desko in Sartore je začel pritiskati na sprožilec. Morda se zdi nenavadno, da bi takšen fotograf v tako neuglednem bitju dobil navdih za svoje življenjsko delo: fotografiranje živali, živečih v ujetništvu, z namenom, da bi se ljudje začeli zanimati za njihovo prihodnost.

A zastaviti poslanstvo planetarnih razsežnosti tako, da začneš z malim glodavcem, je povsem v skladu z njegovimi življenjskimi nazori. “Navdušen sem, kadar fotografiram te male žverce,” je dejal, “ker se zanje nihče ne zmeni.” Po različnih ocenah živi na planetu od dva do osem milijonov živalskih vrst. Morda bodo številne med njimi (po napovedih od 1600 do treh milijonov vrst) do konca tega stoletja izumrle zaradi izginjanja habitatov, podnebnih sprememb in trgovine z živalmi. “Ljudje si predstavljajo, da bodo živali izumrle, ko bodo njihovi vnuki že odrasli,” pravi Jenny Gray, izvršna direktorica organizacije Zoos Victoria v Avstraliji. “V resnici pa bomo brez njih za vse večne čase ostali že sedaj.” Živalski vrtovi so zadnji up številnih živalskih vrst na robu izumrtja – vendar dajejo zatočišče le majhnemu delčku vseh. Kljub temu Sartore meni, da bo za fotografiranje večine v ujetništvu živečih vrst potreboval 25 let ali več.

Hrana

V zadnjem desetletju je zaradi predanosti projektu, ki ga je poimenoval Fotografova barka, fotografiral več kot 5600 živali. Ustvaril je portrete malih: zeleno-črne podrevnice, elsegundske cvetne mušice; velikih: severnega medveda, gozdnega karibuja; morskih živali: lisičjega morskega zajca, havajske sipice; ptic: edwardsovega fazana, montserratskega trupiala ... in tako naprej brez konca. Pravi, da ne bo odnehal, dokler ne umre ali ga ne izda zdravje. Sandra Sneckenberger, biologinja pri ameriškem  Uradu za ribe in divjad, je sama izkusila, kako Sartorejeve fotografije ganejo ljudi. Pred nekaj leti se je populacija kobiličjih vrabonadov – ptic, za katere Sneckenbergerjeva priznava, da so od daleč videti “pusto rjave” – zmanjšala na 150 parov, živečih na zgolj dveh lokacijah. Potem ko je Sartorejeva fotografija vrabonada ozavestila ljudi o boju te ptice za obstanek, so se sredstva za njeno ohranitev v zveznem proračunu povzpela z 20.000 na več kot milijon dolarjev. Sartore fotografira živali, ki bi jih morda še lahko rešili – pa tudi tiste, ki jim, žal, ni več pomoči. Lani poleti je v živalskem vrtu Dvůr Králové na Češkem fotografiral severnega belega nosoroga, enega izmed zgolj petih še živečih pripadnikov vrste. Enaintridesetletna samica se je po fotografiranju ulegla in zaspala. Teden pozneje je poginila zaradi počene ciste.

 Jeseni 2015 je poginil še en severni beli nosorog; ostali so le še samec in dve samici. “Ali mislim, da je izumiranje nosorogov žalostno?” pravi Sartore. “Ni le žalostno, pač pa nadvse tragično.” Večina živali na Fotografovi barki, ki jo denarno podpira društvo National Geographic Society, ni bila še nikoli fotografirana tako podrobno, njihove značilnosti, s krznom in perjem vred, niso bile še nikoli tako jasno prikazane. Če bodo izginile, bomo tako ohranili spomin nanje. Sartorejev namen “ni le ustvariti velikansko osmrtnico v spomin na tisto, kar smo uničili,” pravi. “Rad bi prikazal, kako so bile te živali videti v živo.” Živali, ki jih je fotografiral, so videli že milijoni ljudi. Zazrli so se jim v oči na Instagramu, v naši reviji, v dokumentarnih filmih, projicirane so bile na nekatere znamenite stavbe: Empire State Building, sedež OZN in pred kratkim tudi na baziliko svetega Petra.

Več si preberite v aprilski številki revije National Geographic. 

Video. Posnetek je v angleščini.

 



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.