Maj 2016 | Skrb za divjino

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Michael Nichols idr.

“Tega bi se naš svet rad znebil. Prav tega pogleda, ki ga vidite tu. Mi pa ga hočemo ohraniti. To je poslanstvo Yellowstonskega narodnega parka.”

DOUG SMITH, biolog, raziskovalec volkov
Klik na video.

POGLEJTE TE OČI
Leta 1995 in 1996, približno 70 let za tem, ko je zadnjič zatulil zadnji yellowstonski volk, so iz prilagoditvenih ograd po vsem parku izpustili 31 volkov iz zahodne Kanade. V novi pokrajini so se udomačili in se množili, v parku so se dobro počutili in razširili so se po vsej regiji. Približno ob istem času so 35 volkov izpustili tudi v osrednjem Idahu. Dvajset let pozneje živi v Yellowstonskem narodnem parku približno sto volkov, združenih v deset krdel. Doug Smith, vodja projekta Yellowstonski volkovi, s svojo skupino skrbi za spremljanje, upravljanje in varstvo volčje populacije. Mrzlega decembrskega jutra sem se na letališču blizu Gardinerja v Montani, malce severno od parka, pridružil Smithu na zadnjem sedežu helikopterja 500D, da bi si ogledal, kako poteka projekt.

yellowstone

Smith se z volkovi ukvarja dolgih 37 let, z yellowstonskimi že, odkar so jih tam naselili. Skozi njegove roke je šlo več kot 500 volkov, ki so jih uspavali in jim pritrdili ovratnice. Nekaj sekund po tem, ko sva se varno vkrcala, se je helikopter dvignil in se usmeril proti reki Yellowstone. Pilotiral ga je Jim Pope, izkušen pilot z akrobatsko žilico, usposobljen za lov na divjad. Odbrzeli smo proti jugu, v park, leteli smo čez predgorje in nato čez samo goro Sepulcher. Skozi kabino je vlekel ledeni veter, 50 metrov pod nami so bežali vrhovi drevesnih krošenj. Kmalu smo mehko pristali na zasneženi jasi onstran gore Sepulcher. Popova skupina – “napadalca”, katerih naloga je iz helikopterja izstreliti mrežo, izskočiti in uspavati ujete živali – je že onesposobila dva volkova. Tam je bil tudi Smithov sodelavec Dan Stahler, ki se je skupaj s še dvema biologoma ukvarjal z uspavanima volkovoma. Kleče v snegu je nameščal ovratnico večji izmed živali, postavnemu, kakšna tri leta staremu črnemu samcu z rahlo poškodovanim desnim očesom. Druga je bila svetlo siva samica z rdečkasto rjavo glavo. Stahler je na dan, ko bi bilo vsekakor primerneje nositi toplejše rokavice, v vijoličnih zaščitnih kirurških rokavicah samcu odvzel kri iz desne noge, nato pa še majhen košček tkiva z desnega uhlja za analizo DNK.

yellowstone
Smith je samici namestil ovratnico in izmeril samca: desno sprednjo taco, telesno dolžino, zgornji podočnik – dolg je bil tri centimetre. Zgornji podočniki so tisti zobje, ki jih volk tako zlovešče razkrije, kadar renči na sovražnika. A Smith me je opozoril na ličnike. “Uporablja jih za ‘rezanje’. Celo kadar je volk uspavan, držite prste proč od njegovega gobca,” je dejal, medtem ko mu je sam mirno šaril po zobeh. Ličniki so za volkove ključnega pomena – ostri in močni, primerni za trganje mesa in drobljenje kosti.Smith in sodelavci so se urno sukali. Samca so dvignili in ga stehtali z visečo tehtnico: 55 kilogramov. Odvzeli so tudi vzorec blata in volku pod kožo med lopatici vstavili mikročip. Stehtali in izmerili so še samico. V danko so ji potisnili termometer in ji izmerili temperaturo.

Telesna temperatura se ji je nekoliko znižala, zato so jo položili na plastično ponjavo, jo pokrili z jaknami in ji v predel dimelj položili kemične grelce za roke, medtem ko so končevali delo. Ko so zbrali vse podatke, me je Smith pozval, naj počepnem v sneg poleg velikega samca in v rokah podržim njegovo glavo za fotografiranje. Ko sem pazljivo pestoval volka, sem opazil, da ima gosto črno krzno srebrnkasto poprhnjeno. Jezik mu je mlahavo visel iz ust. A čeprav omotičen in brez moči, je bil veličastna žival. “Poglejte te oči,” je dejal Smith. Bile so široko odprte, žarele so bakreno rjavo. “To je divjost,” je dejal. “Tega bi se naš svet rad znebil. Prav tega pogleda, ki ga vidite tu. Mi pa ga hočemo ohraniti. To je poslanstvo Yellowstonskega narodnega parka.”

OSUPLI IN ZBEGANI
Tudi pri yellowstonskih grizlijih gre za isto stvar. Še zdaleč niso krotki, kakor bi si bil morda želel nekoč nadvse vplivni Horace Albright, eden prvih parkovnih direktorjev. So divje, samotarske živali, močne in dobro oborožene. Nimajo rade, da jih kdo vznemirja, samice pa so tudi neomajno zaščitniške do mladičev. Smrt Lancea Crosbyja avgusta 2015 je le zadnji izmed številnih opomnikov. So tudi zelo požrešni – morajo jesti. Razumevanje yellowstonskih grizlijev se začne s poznavanjem njihove prehrane, v kateri navadno ni človeškega mesa, saj ga ni na seznamu 266 vrst rastlin in živali, ki sestavljajo jedilnik grizlijev.

Biolog Kerry Gunther v parku skupaj z Dougom Smithom skrbi za populacijo medvedov in o tem mi je pripovedoval nekega popoldneva, ko sva sedela na razgledni točki stran od uhojenih poti in si ogledovala kraj, ki ga ne boste našli na turističnih zemljevidih: nenavaden, globok izvirček, v katerem si grizliji včasih privoščijo kopel. Ves dopoldan sva hodila čez drn in strn, in ko sva si na gričku privoščila malico, mi je pripovedoval o 30-letnih izkušnjah z medvedi v Yellowstonskem narodnem parku. Gunther je tih možak, ki skrbno pretehta vsako besedo in je trdno prepričan o koristnosti svojega znanstvenega dela. Ljudem rade volje pušča, da si mislijo, kar hočejo, in je dovolj hladnokrven, da burne razprave, v katerih po njem in drugih upravljavcih udrihajo kritiki iz obeh sprtih taborov, odpravi z izrazom “zanimive”.

yellowstone

V 80. letih minulega stoletja je dejal: “Vsaka odrasla medvedka je ključna za populacijo. Število medvedov je še vedno skromno.” Medvedov je bilo malo, ker se je v 70. letih populacija grizlijev občutno zmanjšala, potem ko v parku niso več zagovarjali spektakelskega prikazovanja “krotke” narave in so se bolj usmerili v naravovarstvo. Na to spremembo je bistveno vplivalo Leopoldovo poročilo iz leta 1963, ki pomeni mejnik v opredelitvi poslanstva Yellowstonskega narodnega parka. Pripravil ga je odbor pod vodstvom uglednega biologa A. Starkerja Leopolda. Poročilo z uradnim naslovom Skrb za živalstvo v narodnih parkih (Wildlife Management in the National Parks) ni bilo prvi poziv k temu, da bi se upravljanja parka lotili bolj ekološko – zamisel je že v 20. letih minulega stoletja predstavil živalski ekolog Charles C. Adams. A ker je bilo poročilo posebni svetovalni dokument, ki ga je naročil minister za notranje zadeve Stewart Udall, je imelo precejšnjo težo. V njem je pisalo, da je treba v vsakem narodnem parku “ohranjati ali po potrebi ponovno vzpostaviti” razmere, ki bodo omogočale “vpogled v to, kakšna je bila prvobitna Amerika”. S tem je bil paradoks “gojene” divjine sicer prepoznan, ne pa tudi odpravljen.

yellowstone

Ta in drugi dejavniki – zlasti odziv javnosti na napada grizlijev s smrtnim izidom v Narodnem parku Glacier v eni sami noči avgusta 1967 (med seboj sicer nista bila povezana, a sta bila pretresljivo sočasna) – so privedli do zaprtja vseh smetišč v Yellowstonu. Zaradi zaprtja teh “samopostrežnih obedovalnic” so bili medvedi lačni, nenadno pomanjkanje jih je zbegalo, postali so zmedeni in nepredvidljivi. Povzročali so težave, ljudje so jih pobijali, rodnost se je znižala in populacija se je občutno zmanjšala; v celotnem ekosistemu jih najbrž ni bilo več kot 140. Zgolj leta 1971 so zunaj parka v različnih prigodah in zapletih ubili več kot 40 grizlijev, med njimi tudi takšne, ki so jih bili pred tem ujeli, označili in spet izpustili. Yellowstonski grizliji bi morda izumrli, če bi se njihova populacija zmanjševala še desetletje. A leta 1975 so grizlije v ZDA z zakonom razglasili za ogrožene. Lov nanje se je ustavil, vsaj tisti, ki je bil zakonita rekreativna dejavnost v širšem yellowstonskem ekosistemu. V parku so uvedli novo politiko varovanja ljudi pred medvedi in medvedov pred ljudmi. “Veliko časa smo se ukvarjali s posameznimi medvedi, zlasti samicami, res smo si na vso moč prizadevali, da bi jih ohranili pri življenju,” je dejal Gunther, ki je prišel v Yellowstone leta 1983. To je pomenilo preprečevanje usodnih srečanj med medvedi in ljudmi s praktičnimi ukrepi.

Smetnjake in zabojnike za odpadke so denimo namestili tako, da so bili varni pred medvedi, uvedli so varnostne obhode prostorov za taborjenje, obiskovalce so ozaveščali, naj ne hranijo medvedov in jim ne dovolijo krasti hrane. Namen je bil ohranjati primerno razdaljo med ljudmi in grizliji in spodbujati medvede k prehranjevanju v naravi. Tja so se spet začeli zatekati, potem ko so ljudje zaprli smetišča. Ukrepi so bili uspešni. Preživelo je več samic, imele so več mladičev “in populacija si je opomogla”, kot se spominja Gunther. Povečalo se je število grizlijev v parku, razširil se je tudi njihov življenjski prostor, saj so se začeli spet pojavljati v robnih delih ekosistema, kjer jih že desetletja niso videvali. Grizlije je težko šteti, a po zadnjih ocenah Medagencijske skupine za preučevanje grizlijev, ki so nastale z uporabo zapletenega matematičnega modela ekstrapolacije, živi zgolj na osrednjem območju ekosistema 717 medvedov. “Mislim, da ne bom zelo udaril mimo, če rečem, da jih je v celotnem ekosistemu približno tisoč,” je dejal Gunther. Glede na njihovo število, razvoj v zadnjih desetletjih in domnevo, da so v širšem yellowstonskem ekosistemu dosegli največje mogoče število, bi lahko yellowstonskega grizlija po mnenju številnih biologov umaknili s seznama ogroženih vrst. A to je sporna domneva.

Sporno je pravzaprav vse, kar je povezano z grizliji. Nekateri naravovarstveniki, ki niso povezani z agencijami, se ne strinjajo z ocenjenim številom medvedov, pozitivnimi napovedmi in priporočili, naj se jim odvzame status ogrožene vrste. Skrbijo jih morebitne posledice vnovič dovoljenega športnega lova in dolgoročna prehranska varnost yellowstonske populacije. Čeprav je grizlijev jedilnik obsežen in raznolik, je le nekaj izmed 266 vrst hrane takšne, da je občutno bolj kalorična od drugih vrst: kratkovrata postrv iz Yellowstonskega jezera v času drstenja, meso parkljarjev, semena belodebelnega bora in nenavadna žuželka, talna sovka, vrsta nočnega metulja (Euxoa auxiliaris), ki se v večjem številu pojavlja v yellowstonskem višavju. Vsak od teh virov hrane piše zapleteno zgodbo v veliki sagi.


Video.
Posnetek je v angleščini.
Še več videov pa na strani DODATNO.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.