Junij 2016 | Perujski paradiž

Besedilo: Emma Marris
Fotografije: Charlie Hamilton James

 Elias Machipango Shuverireni je pobral dolg lok iz palmovega lesa in puščice s konicami iz priostrenega bambusa. V perujskem narodnem parku Manú – velikanskem prostranstvu zavarovanega deževnega gozda in enem biotsko najraznovrstnejših parkov na svetu – sva se odpravljala lovit opice. Mačigenkov, ki živijo v parku, večinoma vzdolž reke Manú in njenih pritokov. Vsi staroselski prebivalci parka – t. i. ljudstva, ki še niso prišla v stik s civilizacijo, in Mačigenki – imajo pravico nabirati rastline in plodove ter loviti živali za svoje potrebe. Ne smejo pa prodajati dobrin iz parka brez posebnega dovoljenja in ne smejo loviti s puškami.

Elias in njegova žena gojita juko, bombaž in druge poljščine na majhni jasi ob reki Yomibato. Njuni otroci nabirajo sadeže in zdravilna zelišča. Elias lovi ribe in podira drevesa. Tudi lovi, zlasti opice obešalke in volnačke – te so najljubša hrana Mačigenkov. Obe vrsti opic sta ogroženi. Tako je že dolgo, vendar število pripadnikov ljudstva narašča, to pa skrbi nekatere biologe, ki jim je narodni park prirasel k srcu. Kaj če se njihovo število podvoji? Kaj če začnejo uporabljati puške? Kako bo to vplivalo na populacije opic? Kakšen bi bil gozd brez teh vrst, ki raznašajo semena sadnih dreves povsod, kjer se gibljejo? Ker se gozd zunaj parka zaradi črpanja zemeljskega plina, rudarstva in sečnje vse bolj drobi in krči, postaja varstvo narodnega parka v resnici ključno. Vse pomembnejše je tudi vprašanje, ali mu ljudje, ki živijo v njem, koristijo ali škodijo. Je življenje v parku zanje koristno? Triinpetdesetletni Elias ima črne kodraste lase in srep pogled. Tistega dne je nosil zelen nogometni dres, kratke hlače in sandale, izdelane iz stare pnevmatike. Njegov dom je jasa z več odprtimi hišicami, kritimi s palmovim listjem.

Yoina Mameria Nontsotega
Mačigenška deklica Yoina Mameria Nontsotega se kopa v reki Yomibato globoko v narodnem parku Manú, v njenih laseh pa se je varno ugnezdila sedlasta tamarinka.

Ko sva novembra lani nekega vročega in soparnega dne prečkala njegova polja in se odpravila v gozd, so naju spremljali zet Martin, hči Thalia in vnukinja v najstniških letih. Elias in Martin sta bila oborožena z lokom in puščicami. Thalia je nosila ročno pleten prt, v katerega naj bi zavila nabrane rastline. Spremljal nas je Glenn Shepard, antropolog, ki že 30 let dela in živi z Mačigenki in je eden redkih tujcev, ki tekoče govorijo njihov jezik. Po petih minutah hoje smo zaslišali oglašanje mračnih skakačk. Lovca nista upočasnila koraka; na skakačkah se v lovskih spretnostih urijo najstniki. Čez pet minut smo zaslišali trop kapucink. Elias se je ustavil, celo dvignil lok, a ga je spet povesil. Čakal je na kaj bolj poshini – slastnega. Začeli smo obhod med sadnimi drevesi in kmalu smo jih našli nekaj, s katerih so pred nedavnim popadali sadeži. Obiskale so jih bile opice, a jih ni bilo več tam. Minila je še ena ura. Končno se je Thalijin obraz razvedril. Osheto, je zašepetala – obešalke. Zdaj smo jih videli, urno so se poganjale skozi gosto zaraščene krošnje 20–30 metrov nad nami. Lov se je začel – spotikala sem se čez korenine, lomastila skozi ovijalke, spodrsavala po blatu in se zapletala v trnje in pajčevine, vmes pa strahoma oprezala za kačami. Elias in družinski člani so bili spretnejši, vendar je lov v gozdu tudi zanje zahtevno opravilo. Že na tleh ni lahko loviti živali, denimo tolstih pekarijev.

Da pa bi mačigenški lovec ujel obešalko, jo mora najprej sploh dohajati in potem še streljati naravnost navzgor več kot pet nadstropij visoko na nepredvidljivo, hitro premikajočo se tarčo. Uporablja več naravnih pripravkov, zaradi katerih se njegove možnosti za uspeh izboljšajo. Kak dan pred lovom pogosto pije ayahuasco, močno psihoaktivno mešanico, ki mu povzroči slabost in ga pripravi do bruhanja. Očistila naj bi ga škodljivih vplivov duhov in ga povezala z duhovi, ki nadzorujejo njegov plen. Da bi si izostril vid, si lahko v oči nakaplja sok neke rastline. Med lovom žveči ostrico piri-piri, s čimer si povečuje pozornost. To omogočajo snovi, ki jih izdeluje gliva, živeča na rastlini. Shepard, ki je piri-piri že poskusil, jo imenuje kar džungelski ritalin (spodbujevalec osrednjega živčevja). A nobena od teh snovi, ki pomagajo pri povečevanju lovskih sposobnosti, ne zagotavlja uspeha. Sledili smo Thalijinim znamenjem, medtem ko so temne dolgoroke sence švigale skozi krošnje nad nami. Elias je stekel naprej, dohitel samico, nameril in izstrelil puščico. Zgrešil je. Opice so se pognale v beg. Nikakršne možnosti ni bilo za drugi poskus.

ozelot
Samosprožilni fotoaparat je posnel ozelota na nočnem lovu. Ozeloti tehtajo do 15 kilogramov; prehranjujejo se z glodavci, kuščarji, lenivci – in tudi kokošmi, pravi lovec in kmet Elias Machipango Shuverireni. Kljub temu občuduje lepoto teh mačk.

Če bi imel šibrovko, bi bila žival mrtva. Brez pušk, brez cest, brez kupovanja in prodajanja: v Manúju morda res živijo ljudje, a zdi se, da je to zelo zelo odmaknjen kraj. K najbolj priljubljeni poti do parka sodi deseturni spust z Andov po srhljivi cesti, sledi štiriurna vožnja z motornim kanujem po reki Alto Madre de Dios do sotočja z reko Manú. Glavni vhod v park je nedaleč od tam, da pa sva s Shepardom prišla do Eliasove in drugih vasi – z dovoljenjem perujske vlade – sva morala še več dni potovati z motornim čolnom navzgor po reki Manú in pritokih. Odročnost varuje park pred sekači in rudarji, pa tudi pred turisti. Vsako leto ga obišče največ nekaj tisoč ljudi. Narodni park s površino 17.163 kvadratnih kilometrov zajema celotno porečje reke Manú, od travišč na skoraj 4000 metrih nadmorske višine na vzhodni strani Andov do z mahom poraslih gorskih deževnih gozdov in nižinskega deževnega gozda na skrajnem zahodu porečja Amazonke. To je razkošna pokrajina, ki človeka prevzame z bujnostjo. Po območju se klatijo tapirji in lazijo kače, preletavajo ga svetlo rdeči are. Na nočnem nebu kraljuje 92 vrst netopirjev; v drevesnih krošnjah se guga 14 vrst primatov, ki jih lovijo harpije, ptice ujede z dvometrskim razponom peruti.

Metulji so vsepovsod: škrlatni vitezi, velikanski modri morfi, drobceni prosojni steklokrilci. Na vsaki površini, najsi bo navpična ali vodoravna, pa so mravlje. Ponoči se med listjem v soju čelne svetilke svetlikajo pikice, ki so videti kot lebdeči prah – v resnici so to bleščeče se oči stotisočev žuželk. Tam uspeva tisoč drevesnih vrst vseh velikosti, številne so med seboj povezane z debelimi ovijalkami. Med ekološko najpomembnejšimi so figovci. Ker njihovi sadeži zorijo vse leto, številnim živalim pomagajo prebroditi sušno dobo. “Videl sem že tudi sto opic na enem samem drevesu,” je povedal John Terborgh, ekolog z Dukove univerze. “Kadar gozd osvetljuje mesečina in so lačne, se prebudijo ob dveh zjutraj in so na drevesu že ob štirih.” Terborgh je s sodelavci prevzel biološko postajo Cocha Cashu kmalu zatem, ko je bil leta 1973 ustanovljen narodni park. Čeprav raziskovalno območje obsega manj kot odstotek parka, živi tam 70 vrst neletečih sesalcev in več kot 500 vrst ptic. “Manú je eno redkih tropskih območij, kjer ima človek priložnost doživeti in preučevati biotsko raznovrstnost v vsej njeni veličastnosti,” je dejal Kent Redford, ekolog v podjetju Archipelago Consulting iz Portlanda v ameriški zvezni državi Maine. “Biotska raznovrstnost je tam v polnem razcvetu, človek je s posegi razmeroma malo vplival nanjo.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.