Junij 2016 | Morski tigri

Besedilo: Glenn Hodges
Fotografije: Brian Skerry

Film Žrelo sem si ogledal poleti 1975, ko je prišel na velika platna. Star sem bil devet let in še vedno se spomnim vzhičenosti gledalcev v dvorani, ko je Brody nazadnje ubil pošast. Film me je povsem prevzel in tisto noč sem sanjal, da je morski pes priplaval iz straniščne školjke in me lovil po hodniku.

Film je name naredil podoben vtis kot na večino Američanov. Nad Žrelom smo bili navdušeni, a od takrat smo se neznansko bali morskih psov. Ko sem bil otrok, sem veliko časa preživel v vodi, saj so stari straši živeli v hiši na obali zvezne države Connecticut. Tudi po ogledu Žrela sem pogosto plaval v morju, vendar se nisem nikoli znebil nezavednega strahu, da me za nogo lahko vsak hip zgrabijo zobje. Dve leti mlajša sestra si je upala v vodo le ob oseki. Nič zato, če so od leta 1900 poročali zgolj o dveh ugrizih morskih psov ob obali Connecticuta. Dejstva nam nikoli ne pridejo tako do živega kot občutki. Ko so me povabili k pisanju tega članka, sem se zato odločil storiti nekaj, česar si prej nikoli nisem želel: plavati z morskimi psi. Opravil bom potapljaški tečaj in se odpravil v plitvino Tiger Beach na Bahamih. Plaval bom z morskimi tigri, ki med vsemi vrstami morskih psov (razen belega morskega volka) najpogosteje napadejo ljudi.

To bo moj prvi potop po opravljenem tečaju – moj prvi potop kjer koli razen v plavalnem bazenu ali opuščenem kamnolomu v Marylandu – in sicer brez kletke. Ko so ljudje izvedeli za ta načrt, je večina menila, da sem bodisi zelo pogumen ali zelo neumen. V resnici sem se samo želel znebiti globoko vcepljene predstave o morskih psih. Ljudje, ki dobro poznajo te živali, se jih navadno najmanj bojijo, nihče pa se jim ne približa bolj kot potapljači. Tisti, ki organizirajo potope v plitvini Tiger Beach, o morskih tigrih govorijo ljubeče. Dajejo jim vzdevke in zavzeto pripovedujejo o njihovih značajskih posebnostih. V njihovih očeh ti morski psi niso ljudem nič bolj nevarni kot navadni psi. (V resnici so dokazano manj nevarni: leta 2015 je zaradi napadov psov zgolj v ZDA umrlo 34 ljudi, po vsem svetu pa so morski psi ubili le šest ljudi.) Toda boj s predsodki je težavna naloga, saj je stvarnost le redko eno samo preprosto dejstvo ali njegovo nasprotje. Dan pred mojim prvim potopom v plitvini Tiger Beach smo izvedeli, da je na Havajih nekega moškega napadel morski tiger. Bil je tako nepopustljiv, da se je možu uspelo rešiti šele, ko je živali iztaknil oko. Noge je imel povsem izmaličene in eno stopalo so mu morali amputirati. (Ime mu je Tony Lee in z njim sem se pogovarjal mesec po napadu. Pravi, da ni prepričan, ali je morskemu psu res iztaknil oko, verjetno ga je le ranil, zagotovo pa ga je žival zato izpustila.)

Morski tigri

To je bil eden od treh napadov pred obalo otoka Oahu tisti mesec. Število napadov zadnja leta narašča, in to je skrb zbujajoče. Zato so na Havajih naročili raziskavo, s katero naj bi ugotovili selitvene vzorce morskih tigrov. Pomembno je poudariti, da morski tigri niso v središču pozornosti le zato, ker razmeroma pogosto napadajo ljudi. So vrhunski plenilci in s tem ključna uravnoteževalna sila v morskih ekosistemih, saj vplivajo na vedenje drugih živali, denimo morskih želv. Zato so bistvenega pomena za zdravje morskih travnikov, življenjskega prostora pisane palete morskih živali. Vloga morskih tigrov v morskih ekosistemih verjetno postaja vse pomembnejša tudi zaradi podnebnih sprememb. Če se bo planet – in z njim morja – še naprej segreval, bodo nekatere vrste zmagovalci, druge poraženci. Morski tigri bodo verjetno med zmagovalci. Radi imajo toplo vodo, pri prehrani niso izbirčni in v leglih imajo veliko mladičev. (Za številne druge vrste morskih psov, ki imajo v leglih malo mladičev, ima čezmerni ribolov pogubne posledice.) Zaradi vseh teh značilnosti so morski tigri ena najbolj trdoživih vrst morskih psov. So tudi med največjimi: odrasle samice merijo več kot 5,5 metra v dolžino in tehtajo več kot 570 kilogramov. Večji so le beli morski volk in nekaj drugih, nenevarnih vrst morskih psov. To so torej razlogi, ki so me vodili v plitvino Tiger Beach: želel sem spoznati morske pse, s katerimi se bomo v morjih v prihodnje morda vse pogosteje srečevali.

TIGER BEACH v resnici ni nikakršna plaža, kakor bi utegnil kdo sklepati iz imena. Gre za plitvino približno 40 kilometrov severno od otoka Grand Bahama, mozaik peska, morskih travnikov in koralnih grebenov. Približno pred desetletjem so ga začeli pogosteje obiskovati potapljači. Razmere v plitvini so nadvse ugodne za morske tigre, pa tudi za opazovanje teh živali. Voda je globoka od šest do 14 metrov in navadno kristalno čista. Nadeneš si pas z utežmi, se potopiš na dno in opazuješ morske pse, ki plavajo mimo. Čeprav je ta potop tehnično povsem nezahteven, se zanj navadno odločijo izkušenejši potapljači. Sopotapljači, ki so imeli za seboj že na stotine potopov, so me tistega dopoldneva pred prvim potopom med dveurno vožnjo proti plitvini z opazkami vztrajno opominjali na to. (Kar naprej sem poslušal: “Vau, ne morem verjeti, da je to tvoj prvi potop.”) A ko smo prispeli do plitvine, je vse besedičenje potihnilo. Vodji potopa, Vincent in Debra Canabal, sta začela čez krov metati krvave kose rib.

Morski tigri
Morski tigri so v zavarovanih vodah Bahamov razmeroma varni, a se le redko dalj časa zadržujejo na enem mestu. Med selitvami so pogosto žrtve komercialnih ribičev. Čeprav je položaj več kot 70 vrst morskih psov slabši od položaja morskih tigrov, jih naravovarstveniki uvrščajo med “potencialno ogrožene”.

Skoraj v hipu je bilo morje okrog nas polno karibskih grebenskih morskih psov – bilo jih je na desetine, dolgih 1,5–2 metra, gnetli so se in prerivali za kose rib. Zatem so se začeli sem ter tja pojavljati rumeni morski psi – ti so malce daljši, a vitkejši od grebenskih. Naposled je Vin opazil velikanski temen obris. “Tiger!” je zakričal in pokazal v tisto smer. Hitro si je nadel potapljaško opremo in skočil v vodo s posodo skuš, da bi ga začel hraniti na morskem dnu – deloma da bi ga zamotil, ko smo se drugi spravljali v vodo, deloma pa zato, da med našim početjem ne bi bil preveč lačen. Nikakršnih težav nisem imel, dokler nisem dosegel dna.

Nemudoma sem se moral ubraniti prvega morskega tigra, kar sem jih kdaj videl, vseh njegovih 360 kilogramov. Kakor je dogodek pozneje opisala Debbie, je bila to le “Sophie”, ki je bila radovedna in prijazna. “Zelooo si ji bil všeč,” je nenehno ponavljala zaradi vse pozornosti, ki mi jo je Sophie namenjala med potopom (res mi je bila ves čas za petami). Nisem bil prepričan, ali je v meni videla prijatelja ali košček pice. Z metrsko plastično palico, ki sem jo imel za ohranjanje razdalje med sabo in morskimi psi, sem bil verjetno videti kot preveč razvnet nindža. A ko sem med potopi naslednji teden opazoval, kako sta z njimi ravnala Vin in Debbie – potem ko sta jim dala ribo, sta jih pobožala, nežno sta jih usmerila proč, ko je bil čas, da se premaknejo naprej – sem spoznal, da so lahko ti morski psi tudi povsem nenevarni. Niti enkrat samkrat niso naredili nenadnega ali nasilnega giba, ki bi kogar koli ogrozil. Plavali so počasi in odločno, v velikih krogih, na svoji poti so se vračali do zaboja s hrano. V njihovi navzočnosti sem se počutil presenetljivo varnega.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.