Julij 2016 | Brez utemeljenega dvoma

Besedilo: Veronique Greenwood
Fotografije: Max Aguilera-Hellweg

23. novembra 2009 zjutraj je neki kolesar v bližini mesta Lake Charles v ameriški zvezni državi Louisiana naletel na truplo mlade ženske, ki je ležalo ob podeželski cesti. Žrtvin obraz je bil izmaličen do neprepoznavnosti, a na podlagi nenavadne tetovaže je policija ugotovila, da gre za 19-letno Sierro Bouzigard. Preiskovalci iz šerifovega urada okrožja Calcasieu Parish so pod vodstvom šerifa Tonyja Mancusa nemudoma začeli rekonstruirati žrtvine zadnje ure. Ugotovili so, da ji je oseba, ki jo je zadnja videla živo, posodila telefon, klicane številke pa so bile za policijo prva sled. Tudi sled, ki jo je za seboj pustil napadalec, je bila obetavna. Ker se je žrtev borila za življenje, je pod njenimi nohti ostalo napadalčevo tkivo in detektivom je uspelo izza njih odvzeti čist vzorec DNK. Da bi našli morilca, so potrebovali samo še zadetek – ujemajoč se profil DNK. Številka, na katero je žrtev klicala, je policijo privedla do skupine ilegalnih mehiških delavcev. “Pridobili smo sodne naloge za odvzem vzorcev DNK, najeli prevajalce, sodelovati smo začeli z uradom za priseljevanje,” se spominja Mancuso. A nobena DNK, ki so jo vzeli Mehičanom, se ni ujemala z DNK iz vzorca, odvzetega s kraja dejanja. Tudi v FBI-jevi podatkovni zbirki DNK obsojenih, pogrešanih in aretiranih, imenovani CODIS (Combined DNA Index System), ni bilo ujemajočega se profila DNK. Preiskovalci so še naprej pozivali ljudi, ki bi kar koli vedeli o dogodku, naj se oglasijo, družina Bouzigardove pa je ponudila nagrado 10.000 dolarjev. A primer je ostal nerešen. Nato je Monica Quaal, strokovnjakinja za analizo DNK v laboratoriju, ki sodeluje s šerifovim uradom, junija 2015 izvedela, da je mogoče podatke iz vzorca DNK uporabiti na nov način, pri katerem nista potrebna niti osumljenčeva DNK niti zadetek v zbirki DNK. S tehniko, imenovano ugotavljanje fenotipa z DNK, je mogoče ustvariti fizično podobo osebe, ki je na kraju dejanja pustila sled, na podlagi značilnosti, kot so geografski izvor, barva oči in naravna barva las ter celo mogoče obrazne poteze. Quaalova je takoj pomislila na primer Bouzigard, pri katerem je bila DNK s kraja zločina dejansko edina sled.

Brez utemeljenega dvoma

V neki raziskavi je 30 zobozdravnikov analiziralo sledi ugriza, povzročenega z napravo Bite-o-matic, na prašičji koži, ki so jo uporabili namesto človeške.

Obrnila se je na Mancusa in poročnika Lesa Blancharda, detektiva, ki se je ukvarjal s primerom. Vzorec so poslali Ellen Greytak, direktorici za področje bioinformatike v podjetju Parabon NanoLabs, specializiranem za ugotavljanje fenotipa z DNK. Na tej točki se je preiskava zasukala v nepričakovano smer. Detektivi so na podlagi razpoložljivih podatkov menili, da je morilec Latinski Američan. A moški na portretu, ki ga je podjetje Parabon izdelalo na podlagi vzorca DNK, je bil svetlopolt in pegast. Imel je rjave lase, oči pa najverjetneje zelene ali modre. Strokovnjaki so domnevali, da je po rodu iz severne Evrope. “Stopiti smo morali korak nazaj in si priznati, da ves ta čas sploh nismo iskali v pravi smeri,” je povedal Mancuso, ki je zdaj, ko ima nove dokaze, optimističen. “Mislim, da bomo nekoč rešili primer, saj imamo zelo dober vzorec DNK in ta fenotipski profil,” je dejal. “Vemo, kakšen je morilec, samo ne vemo, kdo je.” Ugotavljanje fenotipa z DNK je razmeroma nova tehnika v forenzični znanosti in nekateri kritiki so že podvomili o njeni uporabnosti. Slike obraza, izdelane z uporabo te tehnike, so predvidevanja, ki temeljijo na genetiki, ne na fotografijah. Ker številni vidiki človekovega videza, denimo brada, ki si jo pustijo rasti moški, ali pobarvani lasje, niso zakodirani v molekuli DNK, jih iz nje ni mogoče izluščiti. Kljub temu je med strankami podjetja Parabon, ki svojo fotorobotsko storitev imenuje Snapshot, več kot 40 organov kazenskega pregona.

Brez utemeljenega dvoma Kliknite na sliko za povečavo.

Obrazno rekonstrukcijo na podlagi DNK raziskujejo tudi pionir raziskav človeškega genoma Craig Venter in številni univerzitetni laboratoriji. Sočasno se pojavljajo še druge tehnološko napredne forenzične metode. Tako zdravniki z računalniško tomografijo opravljajo virtualne obdukcije in na truplih iščejo znake, ki bi kazali na umor in jih navadna obdukcija ne pokaže. Raziskovalci skušajo odgovoriti tudi na vprašanje, ali je mogoče na podlagi bakterij na truplu natančneje določiti čas smrti. Preučujejo celo možnost, da bi storilce identificirali ne le na podlagi DNK, ki jo ti pustijo na kraju dejanja, temveč tudi na podlagi sestave bakterijske flore, ki ostane za njimi. S forenzičnimi tehnikami smo se bolje seznanili šele ob gledanju filmov in televizijskih nanizank, kot je Na kraju zločina, čeprav imajo veliko daljšo zgodovino. Thomas Jennings je bil leta 1910 prvi Američan, obsojen za umor predvsem na podlagi daktiloskopskih dokazov ali dokazov prstnih sledi. Obtožen je bil, da je med spodletelim vlomom ustrelil Clarencea Hillerja. Storilec je na sveže pobarvani okenski polici pustil prstne sledi, Jenningsa so spoznali za krivega in ga obsodili na smrt tako rekoč zgolj na podlagi izpovedbe štirih strokovnjakov za daktiloskopijo. V odgovoru na njegovo pritožbo je višje sodišče poudarilo dolgo zgodovino rabe daktiloskopije pri identifikaciji – že faraoni naj bi bili uporabljali odtis palca kot podpis. Sklicevalo se je tudi na “veliko uspešnost daktiloskopskega sistema v Angliji, kjer ga uporabljajo že od leta 1891 in se v več tisoč primerih niso niti enkrat zmotili”. Vseeno je opozorilo, da takšni dokazi presegajo izkustvo povprečnega človeka, zato jih morajo izvajati strokovnjaki, ki lahko dajo poroti ustrezna pojasnila. Obsodba je bila potrjena in Jenningsa so obesili.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.