Julij 2016 | Boj za Virungo

Besedilo: Robert Draper
Fotografije: Brent Stirton

Sedem mladih mož, ki so bolj spominjali na tolpo malopridnežev kot na skupino delavcev, je pod budnim očesom parkovnega čuvaja popravljalo cesto v narodni park Virunga. Ko jih je čuvaj opazoval pri delu, ga je spreletelo, da ima z njimi pravzaprav marsikaj skupnega. Vsi so odraščali v parku ali njegovi bližini na skrajnem vzhodu Demokratične republike Kongo. Nobeden ni bil bogat. Nobeden nikoli ne bo bogat. V zlovešči vojni brez razumljivih vzgibov, ki nepredvidljivo kot mačeta pustoši po regiji in ji ni videti konca, je vsak od njih že izgubil ljubljeno osebo ali svojca. Po spletu okoliščin so se znašli v parku in zasipavali luknje na cestišču ter čistili odtočne jarke, da bi spravili v red 14 kilometrov makadamske ceste, ki za regijo pomeni veliko več kot le pas grobega grušča.

Virunga

Čuvaji aretirajo tiste, ki nezakonito kmetujejo v parku. Vojskujoče se skupine pogosto preženejo ljudi z domov in jih prisilijo, da zanje pridelujejo hrano. Kmetje, ki jih iz parka preženejo čuvaji, lahko odsedijo zaporno kazen ali pa jih oglobijo in poučijo, kako kmetijstvo škoduje parku.

Omogoča, da je postojanka čuvajev Bukima dostopna turistom z Zahoda. Najstarejši narodni park v Afriki za delovanje potrebuje njihov denar. Obiskovalci prihajajo vanj, da bi si uresničili sanje – stati le nekaj metrov proč od njegovih slovitih prebivalcev, redkih gorskih goril. Manj znano (a zato nič manj pomembno) je, da cesta, ki vodi v Bukimo, kmetom zunaj parka omogoča dostop do vaških tržnic in mesta Goma. Dolga leta je bila kot močvirje – na njej so se izmenjevali velike skale in globoko, židko blato. Življenje v teh krajih je že samo po sebi težko, a je bilo zaradi slabe prometne povezave še toliko težje. Zdaj pa je park financiral obnovo ceste in popravljali so jo možje iz teh krajev. Cesta je bila torej vez, čeprav šibka, med najbolj obiskano državno ustanovo v regiji in vaščani, ki so do parka sovražno razpoloženi in včasih zaradi njega ogorčeni, saj so prepričani, da bi morala biti zemlja v njem njihova. Po tem pa se čuvaj parka, poveljnik Theo Kambale, razlikuje od mladeničev. Do parka čuti globoko spoštovanje. To se vidi po njegovi brezhibni uniformi in skrbi, s katero si zelene hlače potisne v pedantno zloščene škornje.

Virunga Kliknite na sliko za povečavo.

Petinpetdesetletni Kambale je 31 let preživel v službi parkovnega čuvaja. Njegov oče, pravtako čuvaj, je umrl leta 1960 v napadu kafrskega bivola. Čuvaj je bil tudi starejši brat. Leta 2006 je med opravljanjem službe umrl nasilne smrti. A ni ga ubila žival, temveč pripadnik ene izmed številnih oboroženih skupin, ki se že dve desetletji klatijo po Virungi in pustošijo po njej. Tem mladim možem, ki so odraščali v revščini, se zdi nadvse krivično, da izjemno rodovitno prst, gozdove in živalstvo Virunge varuje zakon, zaradi katerega si lahko premožni turisti na vsem tem bogastvu pasejo oči. Milica M23, ki je skorumpirani vladi očitala vse mogoče, medtem ko so njeni pripadniki mirne vesti ropali in posiljevali po delu vzhodnega Konga blizu južnega odseka parka, jih je vključila v svoje vrste. Do konca leta 2013 je kongovska vojska ob podpori sil Združenih narodov po več kot poldrugem letu bojev porazila M23. Med pripadniki milice, za katere je bilo po mnenju mirovnih sil ZN in uslužbencev parka še nekaj upanja za spreobrnitev, je bila tudi ta sedmerica. Delo na cesti v Bukimo je bilo težje in manj donosno od ropanja. A nekdanji uporniki niso obupali. Kambale je bil zelo zadovoljen. Od časa do časa se je z njimi pogovoril. “Prej ste ustvarjali le občutek negotovosti med ljudmi v regiji,” jim je govoril. “Zdaj gradite cesto. To je začetek. Od tu lahko nadaljujete s čim drugim. Vendar napredek ni mogoč, če ljudje živijo v negotovosti. Dopovejte to prijateljem! Prepričajte jih, naj zapustijo oborožene skupine! Kajti tisto ni pravo življenje. To [in pokazal je na cesto] je začetek življenja.” Čuvaj je upal, da bo dopovedovanje kaj zaleglo. Vedel je, v kakšni brezupni revščini so odraščali in kaj vse so že doživeli. Zavedal se je, da so jih po večini nanovačili proti njihovi volji. Roke in hrbte so imeli prepredene z grozljivimi brazgotinami, ki so pričale, da so živeli malone kot sužnji. Ob pogledu na te može, stare nekaj več kot 20 let, ki sta jih zaznamovala surovost in nasilje, se je Kambale spomnil, kako mu je pripadnik milice s sulico prebodel desno nogo. Dokazilo o kraju bivanja, bi lahko rekel. Če bi bili sposobni misli odvrniti od bojnih ran, bi bilo morda za park še kaj upanja.

Virunga

Čuvaji se vse prepogosto udeležujejo pogrebov. Na fotografiji nosijo krsto enega od tovarišev, 27-letnega Theodorja Mbuse Matofalija, proti grobu v njegovi vasi. Od leta 1996 je bilo ubitih 152 parkovnih čuvajev, storilci so pogosto pripadniki uporniških milic, ki delujejo na območju parka.

NA SVETU NI OBMOČJA, zavarovanega na državni ravni, ki bi bilo primerljivo z Virungo, in to v dobrem in slabem. Narodni park obsega 800.000 hektarov, vanj sodijo mreža rek, ki jih napajajo ledeniki, eno izmed velikih afriških jezer, od sonca presušene savane, neprehodni nižinski deževni gozdovi, ena najvišjih gora na celini in najdejavnejša afriška ognjenika. Na območju Virunge živi več kot 700 vrst ptic (med njimi recimo ugandski frankolin in močvirska cvrčalka) in več kot 200 vrst sesalcev (med njimi na primer nenavadni okapi s progastimi zadnjimi nogami, in 480 od skupno 880 danes živečih gorskih goril). Na kraju, kjer reka Semliki izteka iz Edvardovega jezera in od koder se odpira pogled na gorovje Ruwenzori v daljavi, je še vedno mogoče uzreti prizor iz neokrnjene narave, ob katerem se človek zave svoje majhnosti in obmolkne. A kdor ima srečo, da ob oglašanju stokajočega zbora povodnih konjev, ki se namakajo v vodi, opazuje plavajoče slone in postopajoče afriške sedlarice, osvetljene z jutranjim soncem, se mora zavedati, da so prizori, v katerih se narava razkrije v vsej svoji veličastnosti, v narodnem parku Virunga postali prava redkost.

Virunga

Čuvaj poskuša s slednim psom izslediti krivolovce, ki so ubili slona in mu izrezali sprednji del glave, da so lahko hitro pobegnili z okli. Kljub takšnim dogodkom je zdaj v parku okoli 400 slonov; številni se vračajo čez mejo iz Ugande.

Po njem že dve desetletji pustoši vojna. Leta 1994 se je grozljivi medetnični spopad v sosednji Ruandi, ki je privedel do genocida Hutujcev nad Tutsiji, razširil čez mejo v Kongo. Hutujski borci in več kot milijon beguncev so po porazu zapustili Ruando in se naselili v neznosno prenaseljenih taboriščih okrog parka. Nekateri Hutujci so pozneje ustanovili Demokratične sile za osvoboditev Ruande – milico, znano po francoski kratici FDLR, katere pripadniki so ubili Kambalejevega starejšega brata. Kongovski Tutsiji so se odzvali z ustanovitvijo Nacionalnega kongresa za ljudsko obrambo (CNDP), iz njega pa je pozneje nastalo gibanje 23. marec ali M23. Krvavi spopadi med temi oboroženimi skupinami so imeli za park uničujoče posledice. Številni borci so se skupaj z vojaki kongovske vojske, ki naj bi varovali ozemlje parka, v njem zadrževali še dolgo po sklenitvi premirja in ubijali tamkajšnje živali, da so se oskrbovali z divjačinskim mesom za svoje potrebe ali prodajo. Na tisoče jih je vse do danes ostalo v gozdu in pridružili so se jim tisoči drugih iz pestre palete lokalnih milic, ki jim pravijo Mai-Mai. Poskusi čuvajev, da bi jih pregnali iz parka, so spodbudili povračilne ukrepe in krvni davek je bil visok. Marca letos sta bila v osrednjem delu Virunge ubita dva čuvaja, s tem pa se je število po letu 1996 ubitih parkovnih čuvajev povzpelo na 152.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.