Avgust 2016 | Do zadnje kaplje

Besedilo: Laura Parker
Fotografije: Randy Olson

“Vau,” vzklikne Brownie Wilson, ko se jekleni merilni trak, ki ga spuščam navzdol po grlu neke vrtine za namakanje sredi kansaške prerije, oddaljuje od mene in naglo izginja v globino. Vrtina črpa vodo iz vodonosnika Ogallala, velikanskega podzemnega zbiralnika sladke vode, zaradi katerega je življenje v osrednjem delu Združenih držav Amerike danes sploh mogoče. Prišla sva ocenit, v kakšnem stanju je vodonosnik. Obtežena konica zadene vodo pri 60 metrih, kar je 30 centimetrov niže kot leto poprej. Če bo vodonosnik upadal s tako hitrostjo, ga kmalu ne bo več. “Že v tej vrtini ni več dovolj vode za namakanje vse poletje,” pravi Wilson. Tretji dan januarja je in na neskončno ravnem prostranstvu, ki ga z vseh strani obdaja bledo modro obzorje, sva čisto sama. Videti ni ne oblačka ne drevesa. Sva na nadmorski višini 1200 metrov, zato se to območje tudi imenuje Velike planjave. Neusmiljeni veter, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja z območja spihal vrhnji sloj prsti in jo odložil na vzhodu (prst se je nabirala celo na krovih ladij, zasidranih ob atlantski obali), je za ta letni čas nenavadno blag, Wilsonov terenec pa je vseeno do strehe naložen z opremo za vse mogoče vremenske nevšečnosti. Na polju za nama se nad rjavo zemljo dviguje preklast jekleni skelet samodejnega krožnega namakalnika. Spominja na orjaško žuželko iz znanstvenofantastičnega filma, ki bo spala še do pomladi.

Do zadnje kaplje

Wilson ima 47 let in za Kansaški geološki zavod zbira podatke o vodi. Je član skupine, ki se vsako zimo odpravi v zahodni Kansas in tam dokumentira, s kakšno hitrostjo izginja vodonosnik. Voda pod nama se je v porozni kamnini nabirala do časa pred približno 15.000 leti, tj. do konca zadnje ledene dobe. A zaradi namakalnih naprav, kot je ta, ki spi nedaleč stran, vodonosnik Ogallala v zadnjih 60 letih izčrpavajo hitreje, kakor se je sposoben obnavljati z deževnico in snežnico, ki pronikata v zemljo. Zaradi tega je v nekaterih predelih zahodnega Kansasa v tem obdobju upadel za več kot 60 odstotkov. V nekaterih predelih je že izčrpan. Upadanje je zdaj stalno ne glede na to, ali so leta sušna ali deževna. Leta 2015, ko je bilo dežja izjemno veliko (padlo ga je kar 50 do 100 odstotkov več kot navadno), se je raven vode v vrtinah vseeno znižala. Skupaj z njim sem po območju vodonosnika Ogallala po stranskih cestah prepotovala kar 8000 kilometrov, vse od Južne Dakote do Teksasa. Pot naju je vodila po nekaterih najrodovitnejših obdelovalnih površinah na svetu. Tod domuje tržno usmerjeno kmetijstvo, v katerem se na leto obrne najmanj 20 milijard dolarjev in zagotavlja skoraj petino ameriškega pridelka pšenice in koruze ter prirejo prav toliko goveda. Hkrati je to območje postavljeno pred težko izbiro: kmetje lahko bodisi zmanjšajo porabo vode in tako podaljšajo življenje vodonosnika bodisi lahko s sedanjim tempom nadaljujejo vse do konca, ki je že na vidiku. Marsikdo si zatiska oči pred to resnico. A če ne bodo omejili črpanja in se bo vodonosnik osušil, bodo neprijetne posledice občutili kmetijski trgi po vsem svetu. Ta tleča kriza se bo razmahnila ravno v prihodnjih desetletjih, ko bo moral svet po podatkih Združenih narodov povečati pridelavo hrane za 60 odstotkov, da bo prehranil prebivalstvo, ki naj bi do takrat štelo že več kot devet milijard.

Do zadnje kaplje Kliknite na sliko za povečavo.

Procesi, na las podobni izčrpavanju največjega severnoameriškega vodonosnika, potekajo tudi drugod po svetu, saj naglo izginjajo velike količine talne vode v Aziji, Afriki in na Bližnjem vzhodu. Številni od teh vodonosnikov se, podobno kot južni del Ogallale, skorajda ne obnavljajo. Ko bo vode v njih enkrat zmanjkalo, bo nemara trajalo več tisoč let, da se bodo znova napolnili. “Posledice bodo hude,” je prepričan Jay Famiglietti, strokovnjak za vodo v Nasinem laboratoriju Jet Propulsion Laboratory in vodilni raziskovalec pri raziskavi, pri kateri s sateliti ugotavljajo spremembe v 37 največjih vodonosnikih na svetu. “Če bi želeli ohraniti pridelavo hrane na sedanji ravni, bi morali ohranjati podtalnico, vendar tega ne počnemo. Je izčrpavanje vodonosnika Ogallala res najpametnejša stvar, ki jo lahko naredimo za pridelavo hrane v ZDA in po svetu? To je vprašanje, na katero si moramo odgovoriti!” Pot naju pripelje tudi 30 kilometrov vzhodno od meje s Koloradom, kjer se mala mesteca še danes imenujejo po že davno presahlih izvirih. Ljudje, ki živijo nad vodonosnikom Ogallala, za vodo v njem pogosto pravijo, da je polna ali prazna. S tem v resnici mislijo polnost ali praznost vodonosnika. Ogallala je orjaška podzemna goba, sestavljena iz mešanice proda, melja, peska in gline. Voda se zadržuje v luknjicah (porah) te gobe. Če bi vrhnjo plast prsti zvili kot preprogo in jo odstranili, pravi Wilson, bi bila goba pod njo videti kakor prazen karton za jajca z izboklinami in vboklinami različnih globin. V nekaterih predelih zahodne Nebraske, kjer je Ogallala obilen, goba sega celo do 300 metrov pod zemeljsko površje, to pomeni, da je vodonosnik “poln” vode. V zahodnem Kansasu, kjer sva takrat bila, je vodonosnik zelo valovit, to pomeni, da znaša razdalja med “prazno” in “polno” vodo včasih le nekaj kilometrov.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.