Avgust 2016 | Dolgoplavuti morski psi

Besedilo: Glenn Hodges
Fotografije: Brian Skerry

Ko se je leta 1971 v kinematografih pojavil dokumentarni film Modra voda, bela smrt (Blue Water, White Death), je prizor, v katerem se beli morski volkovi zaletavajo v kletke s potapljači, hipoma postal legendaren. Petinštirideset let pozneje pa postaja znamenit neki drug prizor: dolg kader z dolgoplavutimi morskimi psi, ki se gnetejo okrog kitovega trupla 150 kilometrov od južnoafriške obale. Prizor je izjemen zaradi dvojega. Prvič, potapljači so zapustili varno zavetje kletk, da so lahko posneli morske pse med prehranjevanjem, saj tega pred njimi menda ni napravil še nihče. In drugič, takšnega prizora morda nikoli več ne bo mogoče posneti – to naj bi bila morska različica zadnje fotografije nepreglednih čred bizonov, ki se valijo čez severnoameriške planjave. “Ni jih bilo mogoče prešteti, toliko jih je bilo,” pravi Valerie Taylor, ena od potapljačev. “Kaj takega se ne bo zgodilo nikoli več – vsaj ne v našem času. Morda za časa življenja koga drugega, vendar dvomim.” Nekoč je veljalo, da so dolgoplavuti morski psi med najštevilnejšimi pelagičnimi morskimi psi (tj. živečimi na odprtem oceanu). V strokovno verodostojni knjigi Življenje morskih psov (The Natural History of Sharks) iz leta 1969 so celo opredeljeni kot “morda najštevilnejša velika žival na planetu, pri čemer ‘velika’ pomeni težja od 45 kilogramov”. Nekoč so bili znani kot spremljevalci brodolomov in ribiških ladij, danes pa jih zaradi komercialnega ribolova in trgovine s plavutmi morskih psov tako rekoč ni več. To priteguje presenetljivo malo pozornosti znanstvene skupnosti, še manj pa zbuja skrb javnosti. “To vrsto smo na globalni ravni povsem zdesetkali,” pravi Demian Chapman, eden redkih znanstvenikov, ki so kdaj preučevali te morske pse. “A marsikomu se še sanja ne, o čem govorim, kadar rečem ‘dolgoplavuti morski psi’.” Če ste videli film Žrelo, že nekaj veste o teh morskih psih. Verjetno so bili prav ti najštevilnejši med morskimi psi, ki so se spravili nad posadko ameriške bojne ladje Indianapolis, potem ko jo je potopila japonska podmornica – samogovor kapitana Quinta o dogajanju med brodolomom in po njem se je mlajšim generacijam vtisnil v spomin kot ena najgrozljivejših izkušenj preživelega brodolomca. Najzgovornejši je njegov povzetek na koncu: “V vodi se je znašlo 1100 mož, 316 se jih je rešilo, druge so požrli morski psi.”

Do zadnje kaplje Kliknite na sliko za povečavo.

Težava s Quintovo zgodbo je, da bolj ali manj točno povzema otipljiva dejstva, napačno pa opisuje izkušnjo posadke. Drži tole: posadka Indianapolisa je štela kakih 1200 mož, 900 se jih je po napadu znašlo v vodi. Večina je umrla v naslednjih petih dneh in preživljali so pravi pekel. Preživelo jih je le 317. Tam so seveda bili morski psi – veliko morskih psov – in krvoločni napadi so se kar vrstili. A ko sem 92-letnega Cleatusa Lebowa, ki je bil član posadke Indianapolisa, povprašal, kaj mu je najbolj ostalo v spominu, je brez pomišljanja odvrnil: “Žeja. Vse bi dal za kozarec vode.” Kaj pa morski psi? “Včasih smo jih videli plavati naokrog, a to nas ni pretirano skrbelo.” Ob najinem srečanju 92-letni Lyle Umenhoffer (danes že pokojni) mi je povedal: “Ko so priplavali morski psi, si moral biti na preži in jih odgnati z brcami, če so se ti preveč približali. A ne spomnim se, da bi se jih ravno bal. Imeli smo kup drugih preglavic.” Povedati je treba, da so bili preživeli med reševanjem razpršeni po več kot 250 kvadratnih kilometrov velikem območju in da so bile njihove izkušnje različne. Morda bi tisti, ki niso preživeli, pripovedovali drugačne zgodbe. A nobeden teh mož, s katerimi sem govoril lani poleti na srečanju preživelih – udeležilo se ga je 14 od takrat še 31 preživelih in pogovoril sem se z večino – ni postavil morskih psov na vrh seznama težav, s katerimi so se spoprijemali med bojem za preživetje. Natančno vzeto je imel Quint prav, da so morski psi “požrli preostale” – može, ki so umrli v vodi. A večina teh mož je umrla zaradi drugih vzrokov: poškodb, podhladitve, utopitve, dehidracije in zastrupitve s slano vodo. “Videl sem, da so nekaj mož ubili morski psi – a ne veliko,” je dejal preživeli Dick Thelen, ki je danes star 89 let. Dva- ali trikrat več jih je videl umreti zaradi posledic pitja morske vode. Kot mi je rekel eden od udeležencev srečanja: “Quint nič ne pove o tem, kako zelo nas je mučila žeja. ”Pomembno je, da dogodek opišemo verodostojno, saj ima lahko prikazovanje dolgoplavutih morskih psov kot krvoločnih ubijalcev, ki bi se jih bilo najbolje znebiti, škodljive posledice. Dobro vemo, kaj se zgodi na kopnem, če iz okolja odstranimo glavne plenilce: posledica je ekološka katastrofa. (Ponekod v Afriki so se denimo zaradi velikega zmanjšanja populacij levov in leopardov namnožili pavijani in njihovi črevesni zajedavci, ki vse pogosteje zajedajo tudi ljudi.) Kako pa skoraj popolno izginotje dolgoplavutih morskih psov vpliva na morske ekosisteme, kjer so bili nekoč tako številni? O tem ne vemo nič. Prav nič. O tej vrsti je bilo opravljenih tako malo raziskav, da ne poznamo razlogov niti za zmanjševanje njihovega števila, kaj šele, da bi lahko govorili o posledicah tega zmanjševanja za druge vrste – kot bi zlagali sestavljanko, v kateri manjka večina koščkov. In če te morske pse pomotoma označimo za vrsto, sovražno ljudem, potrebe po iskanju manjkajočih koščkov verjetno sploh ne bo več. Če bi se Indianapolis potapljal danes, posadke skoraj zagotovo ne bi nadlegovala množica dolgoplavutih morskih psov – a to ni že samo po sebi nekaj, kar bi se nam moralo zdeti dobro.

Video.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.